Petelinjenje pred Pečjo

Dan bo kot iz škatlice. So obetali meteorologi. Ti sodobni vremenski guruji s pogledom na čarobno kroglo svojega 22 inčnega zaslona vedo vse. Kar nas, navadne smrtnike, zanima. 

Nad Ratečami

Ne le kakšno vreme je tisti trenutek v vsakem kotičku našega planeta. Sodobne šlogarice nam razkrijejo, ali se nam bo jutri sveže zloščena pleša bleščala v slepečem soncu ali pa bodo temni oblaki pošiljali na zemljo svoje pozdrave. 

Pot

Njihove napovedi so ne le povod živčne kombinatorike za naslednji vikend, temveč tudi tihega pridušanja, ko povsem nepričakovano o soncu ni ne duha, ne sluha. Vir najbolj priljubljene svetovne teme za klepet in privoščljivosti do tistih, ki imajo vreme še slabše kot mi. 

Planina

Toda tokrat je vreme bilo. Namesto sončnih žarkov pa so nas tam v zatrepu gornjesavske doline pobožale le naše boljše polovice. Ali pa tudi ne. Kakorkoli. Izhodišče je bilo ravno nekje na meji. Tako zelo, da ne veš ali bi se bolj bal, da te v primeru nenadnega prebliska zbudijo policisti ali karabinjerji. 

Jutro

Nas ni nihče, zjutraj smo še v temi stopali mimo mejnega kamna in nekdanje brezcarinske trgovine v breg navzgor. Strmina ni posebej huda, ravno takšna, za ogrevanje. Ker so obetali, da je cesta zasnežena, smo se kaj kmalu usmerili desno. Pa bi bilo bolj prav, če bi šli mimo vikendov kar levo po travniku. 

Družba

Upali smo, da bo višje boljše. Pa ni bilo. Ker nismo želeli plezati čez z bodečo žico okrancljano ograjo na travnik, smo ostali na cesti. Občasno s kopnimi flikami posuti. Pa nič ne de, le za navzdol nas je bolj skrbelo. Pot nam je bila že poznana, pa tudi sicer tu nimaš kaj veliko za zgrešiti. 

Peč

Greš po cesti, se malo spustiš, potem pa kmalu začneš gristi kolena. Enostavno kot pasulj. Bili smo zgodnji, zato nam na sankače ni bilo treba paziti. Kasneje si lahko kaj hitro povsem neprostovoljen kegelj. Pod nami se je desno odprla planina, pred sabo pa smo že videli poseko Peči. 

Jasnina

Letošnja zima je tista prava. Gorenjska. Torej šparovna, ma, še huje, prav vohrna s snegom. Zato je bila tudi poseka le poprhana z nekaj novega pršiča. Ga je bilo toliko kot nič. Zato ni bilo kaj razmišljati. Šli smo po cesti, ta je bila videti bolj obetavna in ni nas razočarala. 

Voda in led

Ker nas pri odcepu za kočo ni premamila misel na topel čaj, smo zavili levo in se vzpenjali po cesti naprej. Strmine ni posebne, cesta pa zadosti široka tudi za klepet. Nad travnikom so se nam pocedile sline, tako mikavno je bil videti. Pa se mu nismo pustili prepričati. 

Pred smučiščem

Malo višje smo prišli do razcepa. Desna pot vodi proti Korenskemu sedlu, mi smo šli seveda levo. Cesta kmalu ostro obrne nazaj, tako zelo, da nas je celo ob vzponu skoraj vrgla iz ovinka. Smer je bila sedaj prava, tromeja vedno bližja. Malo preden smo prišli do žičnic, smo se odcepili desno na kolovoz. 

Petelinjek

Ko se je nekoliko razširil, smo zavili levo in skozi redek gozd prišli na rob smučišča, tik pod Petelinjkom. Žičnice so ravno začele obratovati, pobočja so bila še prazna. Dosti bolje in predvsem mirno. Kje je treba prečiti na levo, je jasno vidno. Na robu gozda sem začel gristi kolena. 

Tromeja

Sam. Ker nimam nikoli dosti. Sem slišal. Tak sem, kaj se more. Strmina je huda, toda rebrca so bila odlična podlaga, dalo se je vleči sled naravnost navzgor. V hiški se žičničarja skoraj ni videlo, še pogleda mi ni namenil, da bi mu lahko pomahal. Pa nič. Do vrha je od tam zgolj še nekaj korakov. 

Vrh

Psi so pristali v nahrbniku, smuči pa so že navdušeno drvele po sveže poteptani podlagi navzdol. Čakalo me je nekaj vzpona do kuclja, tam nad zgornjo postajo žičnice iz Sovč, nato pa spet spust do sedla pod tromejo. Pozdravil sem cesto, staro znanko, in se v nekaj okljukih vzpel do vrha. 

Ponce

Da bi hitel navzdol, se ne splača. Tudi če je vreme še tako čudno, postati je treba. Pod nami ležijo tri dežele, pogledi so lepi. Ko lažje zadihamo, pa le navzdol, spust je vendar vedno v užitek. No ja, skoraj vedno. Tokrat nas je čakala smuka po cesti. Če je kolikor toliko snega in ta ni premehak, si lahko obetamo nekaj lepih zavojev. 

Pod vrhom Peči

Sicer pa bo bolj rodeo, a tudi v tem nekateri najdemo veselje. Na vrhu travnika, malo pred odcepom krajše (in bolj strme) planinske poti proti Peči, sem zavil navzdol. Ujel sem nekaj lepih zavojev, nato pa zavil desno, preskočil potoček in šel po kolovozu do travnika pod planinsko kočo. 

Dobrač

Vzpon do nje in naprej do križišča cest je bil kar malo odveč, a kaj bi to, ko je flanka tako prijazno vabila. Spet sem sledil cesti. Ker je bilo snega malo, sem na travnike zavil nižje kot po navadi. 

Rodeo po cesti

Tam, kjer pride pot iz Rateč, sem zavil desno, se nekoliko vzpel, popraskal v grmičevju, splezal čez ograjo in nato po travniku vijugal navzdol. Uživaško, ni kaj. 

Flanka

Nad nekdanjim mejnim prehodom je najbolje iskati prehode po travnikih in obronkih, kje teče meja, dandanes tako ali tako ni več pomembno. Važno je, da prideš prav. Torej tja, kamor hočeš. Domov. 

Zavoji

(Mejni prehod Rateče - Petelinjek - Peč)