Brinjeva gora

Takšni dnevi so pravi. Ko je nebo nad nami jasno, vročine nobene, mraza pa tudi ne. Veter, ki še vedno buči visoko na robovih, prežene še tiste zadnje meglice iz glave in jo zbistri. Tako zelo, da vidimo daleč. In globoko. Vase. 

Jutro v Zrečah

Zatorej ni potrebe, da bi kdo hitel. Pa tudi, če bi želel korak zastaviti pretirano hitro, ti prijatelji kmalu rečejo: Postoj! Da bi jih ne poslušal, se ne spodobi, zatorej hitenja ne bo. Prijazen sprejem, popotnica, da se je prav vsem smejalo. 

Brinjeva gora

Kaj bi si želel še več? V Zrečah smo še vedno dobrodošli gostje. Čez most smo preskočili Dravinjo in nadaljevali mimo tovarniških obratov. Tik za njimi bi bilo verjetno prav zaviti navzgor. 

Pot številka ena

A tablico, če sploh je, smo spregledali. Nič zato, nas je potolažil domačin na ovinku pred Radano vasjo in nas usmeril po cesti navzgor. Na vrhu klancev, pri znamenju, smo je imeli dovolj. 

Pri znamenju smo zavili v gozd

Zavili smo proti gozdu, tam ujeli komaj vidno stezo in se po njej, malo pa tudi kar po svoje, vzpenjali v smeri Sv. Neže. Zaiti kaj veliko tako nismo mogli in nič nismo bili presenečeni, ko smo na robu makadamske poti nad seboj ugledali cerkev.  

Steza proti Sv. Neži

Seveda smo se sprehodili do nje. Veter je bril okoli vogalov in nismo si mogli kaj, da se ne bi nasmejali ob zapisu, da podružnična cerkev sv. Neže stoji na vetrovnem hribu Golika. Pa še kako res je. Spustili smo se nazaj do manjšega sedla, kjer so nas markacije usmerile na stezico, ki pripelje prav na vrh.

Hrib Golika

Z njega smo šli komaj kaj korakov naprej do romarske cerkve Matere Božje, in nato, ker se nam ni dalo hoditi navzdol po kolovozu ali celo makadamski poti, desno za hišo ob cerkvi. Kažipot obeta, da pot pripelje v Oplotnico, ki je prav na drugi strani hriba. Toda naša skrb je bila odveč, steza je peljala tudi v našo smer. 

Na Brinjevi gori

Spuščali smo se nad zračnim robom, šli mimo odcepa zahtevne in zelo zahtevne poti ter na sedlu ubrali smer naravnost, po stezici mimo oznake za Freudenberg, prijateljski hrib. Da je tu gori nekoč stal grad, smo se zavedli šele, ko smo se na drugi strani grička že spuščali navzdol. Ostanki obzidja so burili domišljijo. 

Romarska cerkev Matere Božje

Mimo kmetije smo prišli na asfaltno cesto. Ker je bil Sv. Martin že skoraj ves čas dobro viden pred nami, je bila smer povsem jasna. Na križišču pri gostilni smo sledili oznakam za Martinovo pot, čez dvorišče in po stezici za hišo navzgor. 

Sedlo pod Brinjevo goro

Včasih je veter potegnil tako sunkovito, da smo mislili, da nas bo odneslo. Pa nas ni, počasi se nam je zdel kar zabaven, smo ga bili že navajeni. Čez suhe zimske travnike smo se vzpeli še do zadnje postaje naše današnje poti. 

Freudenberg

Z Ajdo sva posedela pred sv. Martinom, dokler niso do naju prišli še drugi. Sprehodili smo se okoli cerkve in našli opis z navedbo osnovnih podatkov. Potem pa jo čez travnike ubrali nazaj do gostilne na razcepu in od nje po strmi asfaltni cesti navzdol v smeri Zreč. 

Pogled na Sv. Nežo in Brinjevo goro

Mimo hiš in vinogradov smo hodili strmo navzdol, dokler pri tovarni Unior in sv. Egidiju, zadnji cerkvici na naši poti, nismo (skoraj) zaključili naše odisejade. Lahko bi šli le še malo levo, nato pa po stopnicah do glavne ceste, čez njo in na drugi strani do parkirišča. 

Sv. Martin

Pa smo tudi res šli? Kje pa! Nas je bolj privabil obljubljeni bombardino in nato prav ležerni prevoz do izhodišča. Saj sem že rekel. Domačini so prijazni, da bolj skoraj ne bi mogli biti. Tudi zato se sem prav radi vračamo…

Zreče in Sv. Egidij

(Zreče - Golika - Brinjeva gora - Sv. Martin)