ponedeljek, 25. oktober 2010

Uršlja gora

Prirojena volja po življenju nas podzavestno sili, da se mladosti oklepamo z vso silo. Kaj nebi. Ko smo kot ravno dobro vzbrstel poganjek, se nam zdi, da je pred nami neskončnost. 
Jutro
Če gospa s koso poboža koga v naši bližini, nas sicer malce zmrazi, pa se hitro potolažimo, da je odštevanje zadnjih sekund našega bivanja na tej modri skali sredi vesolja, oddaljeno. Tako zelo, da skoraj podvomimo, da bo kdaj prišlo. A čas teče. 
Glejte, prvi sončni žarki...
Lep pregovor na eni od slovenskih cerkva namigne, da kakor senca mine čas. To učijo ure nas, naši dnevi šteti so, malo še in nas ne bo. Kdaj nastopi tisti trenutek, ko nam začne kljuvati v možganih, da se staramo? Kdaj se najbolj jasno zavemo končnosti? 
Uršlja gora
Nedvomno takrat, ko gledamo svoje mladiče, kako brstijo, tako kot smo še ravnokar mi sami. Ko si priznamo, da nas noge, katere smo še ravnokar podpirali, da niso klecnile ob prvih korakih, prehitevajo kot za stavo. Mi pa za njimi dihamo tudi na škrge, če je treba. Samo da lovimo korak in si tako dajemo neko lažno zagotovilo, da še nismo povsem za odpis. Tako je to. 
Pri cerkvici
Z leti pride tudi neka ležernost. Zakaj bi se prestavljal, če ni treba. Povežeš dva dni, dve poti, pa več src. Izhodišče je bilo v prijazni soseščini Andrejevega doma na Slemenu. Po poti smo se vračali do sedla in glavne ceste, ki se preko nje prevali na eno ali drugo stran. S Štajerske na Koroško ali obratno. 
Sončne košenine
Zavili smo levo, pa le za nekaj korakov. Markacije so nas kmalu povabile desno na gozdno pot po kateri smo prišli do cerkvice, mimo katere smo šli naprej, po makadamski cesti. Hoja je prijetna, če le ne prismrdi mimo preveč štirikolesnikov. Kaj jim je treba lesti tu gor, smo se spraševali. 
Spust proti Križanu
Ko smo prišli do razpotja s pomenljivim imenom Ciganija, sta se oba avtobusa gnetla na razcepu, komaj se je dalo priti mimo. Izza vseh grmov in bukev pa so lezli dvonožniki, si zapenjali šlice, pretirano glasno regljali in se smejali. Miru tu ni bilo več. 
Križani v kapelici pri Križanu
Zavili smo desno in nadaljevali po cesti do travnika z vikendom pod Kotnikovim vrhom. Cesta se tu začne spuščati. Če imamo družbo, naj le beseda da besedo. Na korake ni treba pretirano paziti, zaiti skoraj ni kam, le cesti sledimo. Ta se unese, strmine ni več. Vsaj do Križana, kjer nasproti kapele, mimo prevelike vijolične table, ki razmejuje Matjaževo kraljestvo, zagrizemo po stezi v breg. 
Travnik
Srce veselo poskoči, zdaj gre zares. Na robu travnika smo šli naravnost navzgor proti kapelici. Mimo nje smo stopili na cesto, presekali ovinek in se nad njim znova prepustili prijazni stezi. Ki pa nam je kmalu dala vetra. Vzpon je tak, da kar malo grizeš kolena in ob skoraj brezupnih poskusih hoje v korak z mladičem spredaj dihaš kot dobro zakurjen kotel parne lokomotive. 
Čas hrusta delo človeških rok
Zimska pot naju z Ajdo ni premamila. Sva ušla malo naprej. Divjaka. Kaj se more. Hruška ne pade daleč od drevesa. Ko sva se z zadnjimi atomi moči prevalila na kolovoz, je bilo vprašanje, koliko je še do vrha, prav primerno. Pa ni panike. Umirila sva tempo, zavila levo in malo višje desno. 
Kapelica pod vrhom
Srce je ravno dobilo pravi ritem, ko se je pred nama pojavila cerkvica, ob njej koča in nad njo televizijski stolp. Da bi sedaj obupala, seveda ni bilo misliti. Ko je pot zavila levo, sva postala na razgledišču. Kako lep pogled je bil na kraje sončne Koroške pod nama! 
Koroška
Pri koči smo znova vsi skupaj zajeli sapo, nato pa sva z Ajdo stopila mimo cerkve in pod televizijskim stolpom proti najvišji točki Uršlje gore. Križ je na vrhu, nisva ga mogla zgrešiti. Ali je prav, da stoji tam gor, ali ne, to je vprašanje za kvantanje ob kozarcu, nekje v dolini, ko vsak lahko z roko udari po mizi. Tu gor pa ni nič važno. 
Planinski dom in cerkev sv. Uršule
Da bi hodila po poti vzpona nazaj, nama z Ajdo ni dišalo. Je le lepo videti še kaj novega. Zatorej sva z vrha nadaljevala navzdol, tja v smeri Koroške, proti Naravskim ledinam. Če naju je ob vzponu presenetil sneg, ga je bilo na tej strani, bolj obrnjeni proti severu, še več. Palice pridejo tu kar prav. 
Televizijski oddajnik
Pri izviru sva se ustavila, voda je dobra, se splača poskusiti. Sploh, ker jo je ravno za naju tu pustil vodni mož. Spust po vlaki je bil kar siten, saj je bila zaradi gozdnih del in talečega snega blatna kot le kaj. Sva raje iskala najboljše prehode na eni ali drugi strani. 
Vrh
Prečkala sva travnik in kmalu prišla do razpotja. Ker je bilo do koče le nekaj minut, sva sklenila, da bi bilo škoda kar teči na drugo stran. Oddahnila sva si, nato pa šla po stezi nazaj do razcepa poti. Tu tablica označuje uro in pol do Križana. Pa moraš biti res zasanjan, da hodiš tako dolgo. 
Pri vodnem možu
Vzponov in spustov je komaj za vzorec, pa tudi odcepov skorajda ni, le ena pot zavije proti Uršlji gori. Naju seveda ni pretentala. Kaj bi se vračala tja, od koder sva ravnokar prišla. Pot nama je hitro minila, bilo pa jo je tudi zgolj za dobre pol ure. 
Naravske ledine
Pa še ustavila sva se vmes in prigovarjala kozam na travniku, naj pridejo bliže. Sploh ena je bila zanimiva. Pol bela in pol rjava. Kot bi jo ravno na sredini prerezal. Ajda se je spomnila zgodbice o Miklavžu in dveh osličkih. Sva se ji kar nasmejala. 
Pisana koza in šipek
Na stičišču poti pri Križanu smo zašpilili klobaso, počakala sva Majo in Živo. Čakala nas je že znana pot nazaj. Da pa ne bi bila pretirano dolgočasna, sem jo malo začinil. Ko se je cesta vzpenjala proti travniku pod Kotnikovim vrhom, se je na levo odcepila vlaka, nad njo so izrazite stene. 
Počitek
Šel sem do njih in se desno vzpel do manjše jame. Morebiti so jo včasih imeli za nekakšno shrambo, na to kažeta zid na eni strani in zarjaveli tečaj vrat na drugi. V glavi so se mi kar pletle zgodbe… Po makadamski poti smo stopali proti Ciganiji in naprej v smeri izhodišča. 
Jama
Šli smo mimo cerkvice in za sedlom proti Andrejevemu domu. Pustolovščina je bila za nami. Ko smo globoko vzdihnili oster zrak in nam je pogled zaplaval čez griče okoli svetega Križa, smo bili prepričani, da jih bo še veliko… 
Znova pri cerkvici sv. Vida
(Sleme-Uršlja gora)