Ankovi slapovi in slatina

Stara modrost pravi, da voda pomeni življenje. Tisti, ki se je boril in končno junaško omagal pod težo številnih kozarcev na umazanih tleh vaške gostilne, se s tem sicer ne bi strinjal. Drugače pa bo kar držalo. Dandanes lahko, če že z vodo iz domače pipe nismo zadovoljni, kupimo steklenico ali dve bolj ali manj prozorne tekočine v vsaki trgovini. 

Ob Planšarskem jezeru

Izvirsko, mineralno, z okusom, takšnim ali drugačnim. Voda ujeta v nepremagljivo plastično ječo, tiha, ponižana, brez življenja. Kako drugačna od poskočne radoživke, ki rešena zemeljske ječe zablesti na soncu in čez kamenje odskaklja navzdol, kamor si sama počasi pregrize pot. 

Življenje

Ko jo vidimo, čutimo življenje v njej. In ta živahnost se prelije v nas, ko jo ujamemo v dlani in si omočimo ustnice. Zato si splača vzeti čas in poromati. K vodi. Tam visoko pod gorami. Izhodišče je bilo znova Planšarsko jezero. Glede na to, da je hoje že tako komaj za dober sprehod, nima smisla tiščati bližje s kakšno ropotajočo pošastjo. 

Goli vrh in Babe

Napotili smo se po cesti proti cerkvi sv. Andreja in se ob tem ozirali proti Ravenski Kočni. Od tu je na strme kamnite špice eden najlepših pogledov. Ko jih opazujemo, kako v svoji mogočnosti silijo visoko v nebo, se zavemo lastne neznatnosti. Pri cerkvi se je, če nas čas preveč ne žuli, vredno ustaviti na pokopališču. 

Anko

Pretresljiv je pogled na nagrobnike, ki objokujejo številne smrti, tudi otroške, v prejšnjih stoletjih. Trenutek za razmislek o smislu in minljivosti. Tudi mi smo postali. Potem pa že stopali navzdol, ob glavni cesti. Ko se desno odcepi kolovoz, mu je sledil naš korak. Nad precej zapuščeno domačijo smo zavili levo in pri kmetu Anku desno mimo čudovite kapelice.

Skok čez drugi potok

Mimo dveh vikendov smo prišli do kolovoza, ki se odcepi levo. Pa nas še ni zanimal, šli smo naravnost, čez potok in preko velikega obračališča. Še enkrat bo treba čez potok, nato pa kar strmo navzgor. Ko se kolovoz razcepi, smo se držali levo. Krepko smo grizli kolena vse do mesta, kjer se levo odcepi stezica in tablica označi, da smo prav.

Meglena kučma

Lahko pa še prej stopimo na nasprotni breg, kjer nad poseko užijemo razgled. Mi smo že naredili tako. Stezica proti slapovom je ozka in se ponekod podira, zato nekaj previdnosti ni odveč. Bi bilo čisto brez potrebe, da se kdo oddriča navzdol. Pod seboj smo zagledali spodnji slap, širši, visok komaj nekaj metrov. Pravi lepotec pa nas je čakal višje. 

Gornji slap

Gornji slap, kot tenak curek pada deset metrov globoko. V vročem poletju je lahko odlična osvežitev, zanimiv pa je nedvomno v vsakem letnem času. Da posedimo in opazujemo vodo, ki v večnem kroženju vedno znova prihaja. Čas za misel, hitro in bežečo. Komaj dobro pride, je že ni več. 

Voda...z veliko začetnico!

Vračali smo se po isti poti do kolovoza in navzdol. Ko smo drugič prečkali potok, smo zavili na razdrti kolovoz desno. Do Jezerske slatine smo od slapu našteli za slabih dvajset minut korakov. Če je sušni čas, se zna zgoditi, da iz vrtin ne teče prav nič. Z nekaj več sreče, pa lahko presodimo, kakšen je okus. 

Jezerska slatina

Znanstvene analize pred časom niso kazale, da bi bilo v vodi kaj posebnega. Toda eno je sestava, drugo pa okus. In ta je dober. Zato se nič ne čudimo, če bomo srečali ljudi, ki jo hodijo točit v raznorazne steklenice. Gorenjcem je nedvomno dobra že zato, ker je zastonj. 

Večeri se...

Okusi so različni, zato mora poskusiti vsak sam. Nam je bila tista iz vrtine s kovinskim tulcem boljša, res prava slatina. Mimo Anka smo se napotili navzdol, po makadamski cesti vse do asfalta. Na parkirišču smo zašpilili klobaso. Poplaknili smo jo, pred slabe pol ure, vsekakor z dobro vodo. 

Sv. Andrej in Ravenska Kočna

 (Planšarsko jezero-Ankovi slapovi-slatina)