ponedeljek, 09. avgust 2010

"Night is magic" in Vicenza

DO SEŽANE – 5.8.2010 – Popoldne je minilo v pripravah na podaljšani vikend. Kartice Merlin so nam veljale le še do ponedeljka, dekleti sta navijali za zabavo. Ker je Maja slovesno izjavila, da ima zabavišč v tem letu že več kot dovolj, smo ji družbo našli v babici. Naložili smo torej njuni kolesi, popokali še Gajo in že smo se peljali proti Primorski. 
Gardaland
Pet minut pred deseto sem zapeljal na bencinsko črpalko sredi Sežane, vtaknil cev v luknjo in čakal, kdaj bo začelo teči gorivo. Pa so se v odgovor le še ugasnile luči okoli nas in znašli smo se v temi. Seveda sem bentil čez črpalkarje, če že zapirajo pred uro, naj to urbi et orbi dajo vsaj vsem jasno vedeti. Kakšen trak na uvozu ali prijazen namig, da danes ne bo šlo več, bosta čisto dovolj. 
Mammut
Odpeljal sem do parkirišča pred Tušem in kot bi mignil štel ovce. Jutri bo treba vstati zgodaj.

GARDALAND – 6.8.2010 – Čeprav sem budilko imel nastavljeno malo pred šesto, sem se zbudil uro prezgodaj. Nekaj časa sem meditiral, nato pa ob pol šestih vstal, pripravil vse za odhod in odpeljal do bencinske črpalke pred mejo. Po znanem scenariju je bilo vse zabasano, v glavnem z RO, delno tudi z BG in UA. Preseljevanje narodov. 
Z vseh vetrov zbrani
Lep čas sem razmišljal ali je tisti pred menoj zaspal v avtu. Videl sem ga, ko je po plačilu prišel nazaj do avta, se zbasal noter in…potem se ni zgodilo nič. Po kakšnih petih minutah ga je končno nekaj zbudilo in odpeljal je. Črpalkar za blagajno je samo razumevajoče odkimaval z glavo. Vožnja je bila dolgočasna, kot vedno. Tako zelo, da sem se avtoceste pri Veroni naveličal in zapeljal v mesto. 
Jungle Rapids
Gneče ni bilo, le malo počasneje je šlo. Nekaj vijuganja in ustavljanja pred semaforji, vedno se je spredaj našel kak mečkač ali tovornjak. Kako bolj razburljivo, kot tisti dolgčas na avtocesti. Ura je bila zaradi moje nespečnosti še zgodnja, torej nobene panike. Približno ob devetih smo bili že na parkirišču pred parkom. 
Colorado Boat
Dekleti sta navdušenje pokazali s tem, da sta se v primerjavi s kakšno drugo priložnostjo oblekli s svetlobno hitrostjo. Jaz sem med tem pripravil kolesa za biciklistični del odprave. Malo za tem, ko smo jo mi mahnili v park, sta se Maja in babica odpeljali proti Veroni. Cesta je dokaj ozka, prometna in torej za kolesarjenje ne najbolj primerna. 
Pristanek
Vseeno sta vztrajali do mesta, se ustavili pri gradu Castelvecchio in si reko in mesto ob njej ogledali iz znamenitega srednjeveškega mostu Scaligeri. Potem pa križarili do trga pred Areno, tokrat povsem v znamenju Egipta s faraoni ter vitezov. Med tem smo mi v parku ugotovili, da zna biti nekaj gužve. 
Magic Mountain
Ko smo se namreč prvič zapeljali z Mammutom, smo bili skoraj sami. Ko smo hoteli repete, je bilo že kar nekaj vrste, ki se je iz minute v minuto daljšala. Nam se ni dalo čakati, na vodnem raftu je bilo manj gneče. Malo mokri, smo hiteli gledat na uro, kdaj se odpre preostali del parka. Šibali smo do sekvoje in na glavo obviseli prvi, pa tudi na Magic  Mountain jih ni bilo veliko pred nami. 
Vožnja z gosenico
Na Ramzesu nam je manjkalo nekaj vaje, Colorado boat je bil ravno za osvežitev, da smo zmogli še dvoje strelskih obračunov z nenavadno faraonsko energijo. Spužva Bob v 4D tehniki je bila hitro mimo, od tam smo šli z gusarji na podzemno vožnjo, potem pa spet k Ramzesu. Sedaj smo zbrali že kar zavidljivo število točk. Vaja dela mojstra. Gneče pa v tem delu parka nobene. Odlično. 
Lago di Garda
Z Monorotaio smo naredili krog okoli zadnjega dela parka in šele od tu opazili, da park dejansko leži čisto ob jezeru. Dekleti sta šli na vrtiljak Superbaby, so jima bile pisane živalce tako všeč. Mene sta hoteli spraviti na kravo, pa se nisem pustil prepričati. Z gosenico smo naredili nekaj krogov, si pogledali zabavljaški western show, se dvignili z letečim krožnikom in za konec zajahali konjičke na starinskem karuzelu. 
Pogled na zabavišče iz letečega krožnika
Lakoto so alarmirali želodčki, zato je Majino sporočilo, da je kosilo pripravljeno, prišlo kot naročeno. Po kosilu sva z Ajdo ušla naprej in začudeno ugotovila, da na Blue Tornadu ni gneče. Super. Prva vrsta itak. Bila sva navdušena, toda želodci so javljali, da bo po kosilu ena vožnja povsem dovolj. 
Karuzel
Z Majo smo šli uničevat energijo na Ramzesa, dekleta so se vrtela na Top spinu in v kavnih skodelicah, potem pa smo si pogledali predstavo Legende z veliko plesa in bleščečih kostumov. Še posebej smejoči kvazi škotski še bolj kvazi čarovnik nas je nasmejal. Ni bil spodaj brez, kar je z dvignjenim kiltom in spodnjicami s srčki, jasno pokazal. 
Top spin
Ker smo videli, da se je zvečer gneča na glavnih atrakcijah zgostila, smo zavili v otroško kraljestvo. Dekleta so šla v čarobno hišo, jaz pa sem med tem splezal na drevo in jih potem ležerno počakal na izhodu. Z aviončki smo poleteli nad otroškim delom, se popeljali po farmi in z vlakcem po pravljični deželi. 
Pravljično kraljestvo
Preden smo si pogledali predstavo čarovnika v gledališču, smo se ustavili pri fantih na vhodu, ki sta izdelovala zabavne figure iz balonov. Živo je eden vprašal, kaj bi rada. Psa, laboda, meč. Ona pa…ribo. Malo je pogledal, pa se znašel in naredil nekaj ribi podobnega. Tako…bolj stilizirano. Za Ajdo je meč že imel pripravljen. 
Do-Re-Mi farma
Z Živo sva šla še na Jungle Rapids, na Atlantido, Maja in Ajda pa na Blue Tornado. Pogledali smo si sprevod z lučkami in hiteli do Ramzesa, kjer se je malo pred zaprtjem parka odvijala predstava z laserji, vodometi in pisano napravljenimi plesalci. Prava paša za oči. 
Oči Ramzesa
Na parkirišču sem pospravil kolesa, nato pa smo se zgužvali na cesto in odpeljali do parkirišča nad apartmajskim naseljem. Že ko smo peljali tja, se nam je čudno zdelo, kako, da ni videti nobenega avtodoma, višinska omejitev pa je bila pravi odgovor. 
Nagovor faraona
Vrnili smo se na glavno cesto in peljali do Lazisa, sledeč navigaciji zapeljali narobe in na parkirišču za policijsko postajo zagledali en avtodom. Ker bi poleg lahko stisnil še mojega, sem stopil do policistov in vprašal, če se da parkirati. Eden, ki je čudežno znal angleško, je pojasnil, da ne, da pa lahko parkiram za cesto. 
Paša za oči
Pa je bil že uvoz na ozko parkirišče videti siten, zato sem raje odpeljal proti pravim koordinatam. Parkirišče je še delovalo, rampa je bila spuščena, plačevali ravno ne bi, gremo torej pogledat malo višje. Pokopališče smo zgrešili, višje obrnili in se vrnili na parkirišče za cesto, kjer je bilo že parkiranih nekaj avtodomov. 
Igra svetlobe in vode
Prepovedano le na mestu za invalide, torej ni problema. Pozna ura nas je praktično takoj zazibala v spanec.

GARDALAND, LAZISE, KOPANJE – 7.8.2010 – Zjutraj sva šla najprej na sprehod z Gajo, potem pa še z Majo. S prvo le na bližnji travnik, z drugo pa do centra Lazisa. Ajda je še spala, Živa pa je le odkimavala, ko sem jo vabil poleg. 
Lazise
Spust ob cesti sva izkoristila za ugotavljanje, kje bi se še dalo parkirati, potem pa že stopala skozi mestno obzidje v stari del mesta. Mimo cerkve sva šla proti obali. Mestece se je ravno prebujalo, pred kavarnami so zaspani natakarji ravnali prte, dostava je bila točna, v mandraču nobenega življenja. 
Mestno obzidje
Midva sva zavila nazaj, šla čez Corso Cangrande in se malo manj zaspano vrnila do avtodoma. Premaknili smo se do parkirišča pred Gardalandom in pozajtrkovali. Snel sem kolesa, saj sta Maja in babica imeli spet namen kolesariti. Odbiciklirali sta mimo mestec Lazise, Bartolino do Garde in nazaj. 
Zgodaj je še...
Ter čas izkoristili tudi za namakanje v jezeru. Z dekleti pa sem seveda ob desetih že stopal v park. Najprej smo pohiteli do Atlantide, kjer je bilo že nekaj čakalne vrste. Pa se nam nekaj minut čakanja sploh ni zdelo več veliko, ko smo se pripeljali nazaj. Vrsta je bila sedaj namreč že po vseh vijugah, dolga nedvomno okoli pol ure. 
Mandrač
Ker smo bili že malo mokri, smo šli še na Jungle Rapids, potem pa odhiteli počakat, da odprejo drugi del parka. Sekvoja in Magic Mountains sta bili že itak stalnica, Ramzes ravno tako. Popeljali smo se s kanujem, na Ramzesu dosegali neverjetne rezultate, se zapeljali s črvom in Monorotajo, potem pa ponovno hiteli podirat rekorde. 
Na obali jezera
Na divjem zahodu smo skočili na konja ter gledali kavboje in kavbojke, kako so v zrak metali svoje noge in še kaj drugega. Čas je bil za kosilo, Maja in babica sta se že vrnili in skuhali dobrote. Ajda je izjavila, da ima zabave že kar zadosti, zato smo sklenili po kosilu narediti premor, da se hrana malo poleže. 
Skrivnosti Atlantide
Maja in Ajda sta odbiciklirali do Lazisa, si pogledali mestece in pred vrnitvijo polizali še sladoled. Midva z Živo pa sva šla do jezera pod parkom in si malo oddahnila. Jaz sem zaplaval najprej sam, potem pa sva še z Živo. Ker je Maja sporočala, da ju še nekaj časa ne bo, sva z Živo odšla nazaj do avtodoma in pohitela v park, da sva ujela predstavo Legend. 
Vulkan
Prav zabavno je bilo spet videti hecnega čarovnika. Ko sva prišla iz gledališča, sta se nama že pridružili Maja in Ajda. Šli smo na Ramzesa, potem pa sta dekleti komaj čakali, da se vrnemo v Fantasy Kingdom, kjer imajo v tleh špricalnike, ki so izmenično metali vodo v zrak. 
Na obali
Pomešali sta se z drugimi otroki in skušali ugotoviti, katera šprica, bo špricnila naslednja. Naloga je bila torej ravno obratna, kot bi pričakoval. Tu se je tekmovalo, kdo bo bolj moker. Ko se je začelo večeriti in vročina ni več tako pritiskala, smo z zabavo zaključili in odšli proti gledališču. 
Osvežitev
Z Živo sva še enkrat počakala na gozdarska opravila ob podiranju sekvoje, potem pa je bil na vrsti adrenalin s čarovnikom. Šli smo na leteči krožnik, dekleta so se vrtela na Ikarusu, potem pa smo si pogledali sprevod z lučkami. Z Ajdo sva odšla še enkrat na Blue Tornada, potem pa ravno še ujela predstavo pred Ramzesom. 
Mokra zabava
Po njej smo se vsi štirje spet našli, pomahali parku nasvidenje in na parkirišču pripravili stvari za odhod. Gneča na izvozu je bila velika, neprimerno bolj kot dan prej. Zato smo počakali, da se je gneča na izvozih iz parkirišča zmanjšala, potem pa le odpeljali v smeri Verone. 
Sprevod z lučkami
Seveda pa ni šlo tako hitro, kot bi želel. Komaj sem zavil iz krožišča, že je vse stalo. Ko sem po kakšnih treh kilometrih na krožišču zavil za avtocesto, pa sem spregledal, da grem dejansko po obvoznici proti Peschieri. Torej še dodatni ovinek brez potrebe. 
Ples faraonov
V Vincenzi smo zapeljali iz avtoceste in brez težav našli parkirišče, kjer je tudi počivališče za avtodome. Malo pred drugo uro zjutraj sva z Majo končno parkirala in seveda kmalu kot ubita zaspala.
Spektakel

VICENZA – 8.8.2010 -  Jutro nas je malo prehitelo. Kar niti ni bilo čudno, glede na pozen odhod v posteljo. Po zajtrku smo se peš odpravili mimo stadiona, zavili na Contra San Pietro in v krožišču proti trgu Matteotti pred palačo Chiericati. 
Na dvorišču Castello del Territorio
Babica se ni počutila najbolje, sedla je v senco na dvorišču pred Teatro Olimpico, mi pa smo si šli pogledat to zadnjo mojstrovino renesančnega arhitekta Andrea Palladia. Možno je kupiti le kombinirano vstopnico, ki za družino znaša 12 evrov in omogoča vstop v več mestnih muzejev in galerij. 
Odsev
Šli smo skozi prvo dvorano, z zastavo Accademia Olimpica na steni, mimo muzejske trgovine in razstavljenih oljenk, ki so v 16. stoletju razsvetljevale navidezne ulice gledališča. Preden smo vstopili v samo gledališče, so nas pojasnilne table poučile o nekaterih kipih v gledališki dvorani. 
Teatro Olimpico
Samo gledališče je res nekaj posebnega. Prednjo steno na sredini krasi kraljevi obok, ki je podaljšan v glavno ulico in dve stranski ulici. Na obeh straneh je še dvoje vrat, vsaka se podaljšujejo v posebno ulico. Podobna vhoda sta tudi v stranskih stenah. Krasna scena za gledališke predstave. 
Porta Reggia
Tribune so strme in lesene, številke na »sedežih« kažejo, da je gledališče še danes, več kot petsto let po dograditvi, v uporabi. Številni kipi, tako na steni nad odrom, kot za tribuno, dajejo gledališču poseben pečat. Ko je prišla skupina francozov, je regljanje pregnalo mir in slovesnost trenutka. 
Tribune
Smo tako pobrali šila in kopita in odšli proti izhodu. Babica nas je počakala le toliko, da je izjavila, da jo lahko ozdravi le dober italijanski kapučino v bližnji kavarni. Mi pa smo se napotili čez trg in v Palazzo Chiericati, kjer je Pinacoteca Civica. 
Palazzo Chiericati
Že v vhodni dvorani, nas je presenetil pogled na strop. Na sredi se odpira nebo, čez njega pa jahata dve vpregi, pri čemer je prvi jezdec, ravno nad gledalcem, spodaj brez. Tako njegovo premoženje prosto binglja v zraku. Zanimiva perspektiva. Slike v galeriji so razdeljene po avtorjih, vsakemu pripada ena soba. 
Pomenljivi pogled od spodaj
Nas so ponovno pritegnile bolj ali manj le tiste umetnine, ki so se nam zdele nekaj posebnega. Ob tem slavi avtorja nismo dajali posebne teže. V prvi sobi smo se tako zadržali ob globusih, si v naslednjih ogledovali angelčka, ki piha milne mehurčke, pa starca s kačami v laseh, Heroda z glavo Janeza Krstnika. 
Pinacoteca Civica
Dekleti je od vseh eksponatov v resnici še najbolj pritegnil – ventilator. Je bil pač vroč dan, kaj se more. Mimo cerkve s. Corona, ki je zaradi restavriranja zaprta, smo se napotili v Museo Naturalistico Archeologico. Prirodoslovni muzej skriva na eni strani prikaz živalstva v določenem času na tem območju. 
Hlajenje
Torej pregled vse od fosilov do nagačenih predstavnikov najbolj značilnih živalskih vrst v okolici. Seveda sta se dekleti tu zadržali najdlje. Živali, žive ali ne, namreč vedno pritegnejo. V drugem delu stavbe je v prvem nadstropju zgodovinski prikaz poselitve pokrajine z vrsto izkopanin. 
Museo Naturalistico Archeologico
V pritličju je zanimiv mozaik s trga Biade in lapidarij z ostanki rimljanskih nagrobnikov in delov stavb. Samo čez cesto smo stopili in se znašli v palači Leoni Montanari. Čudovite sobane, lestenci iz muranskega stekla, vrsta umetniških del in razstava pravoslavnih ikon. 
Lapidarij
Predvsem slednja nas je pritegnila, saj je med drugim prikazovala postopek izdelave ikone. Vsekakor zanimivo. Da bi se sprehodili do parka Querini, nisem mogel prepričati nikogar, da bi lizale sladoled, pa so bile takoj za. Sicer pa, zakaj pa ne. Tako ali tako, je bil dan prekratek, da bi si pogledali prav vse, kar mesto ponuja zanimivega. 
Palazzo Leoni Montanari
Napotili smo se do Piazze dei Signori, šli mimo beneškega leva do bazilike Palladiane. Ta je ravno tako zaradi restavriranja zaprta. Zato smo se lahko le sprehodili naokoli in občudovali stolp Bissara, ki visoko kraljuje nad trgom. Starinski napisi nad trgovinicami, v nedeljo žal zaprtimi, so dajali kraju pridih preteklosti. 
Piazze dei Signori
Ali pa morebiti celo brezčasnosti. Kaj pa vem, mora vsak sam presoditi. Šli smo mimo Loggia di Capitaniato, na stopnicah pred baziliko do konca polizali sladoled, potem pa skozi arkade prišli do rečice in pred njo po ozkih ulicah zavili proti stolnici. Na robu Piazze Duomo stoji tudi Museo Diocesano. 
Loggia di Capitaniato
Škofovski muzej preseneti že na začetku obiska, v kleti. Bogata zbirka krogel iz različnih kamenin je dejansko mineraloška zbirka iz celega sveta, pri čemer so različne kamenine obdelane v kroglo, ki naj bi bila najbolj popolna oblika. 
Arkade bazilike Palladiane
Mašni plašči, monštrance, škofovska pokrivala in drugo okrasje, potrebno za cerkvene obrede, je seveda v takšnem muzeju obvezno. Dopolnjuje jih zbirka sakralne umetnosti, v posebni sobi pa so posebej razstavljene slike iz cerkve s. Corona. Maja, Živa in babica so odšle proti avtodomu. 
Museo Diocesano
Sploh prva je že rahlo nergala, da bo treba proti domu. Sva jih z Ajdo poslala naprej, da naredijo kosilo. Midva pa sva jo mahnila do Torre del Castello in od tam zaokrožila mimo spomenika Garibaldiju na Piazza del Castello proti stolnici. 
Škofovski muzej
Časa do popoldanskega odprtja sva imela še dovolj, zato sva šla po Contra Giuseppe Garibaldi do zanimivega kipa z dečkom in deklico, ki lovi ravnotežje na gugalnici, posedela, potem pa se počasi vračala do vhoda. Malo pred pol četrto, so se vrata v stolnico počasi odprla in vstopila sva. 
Slike iz cerkve s. Corona
Sprehodila sva se po cerkvi, pokukala v grobnico pod glavnim oltarjem, nato pa čez reko Ritrone, z lepim pogledom na most San Michele, hitela do avtodoma. Po kosilu smo zapeljali še do oskrbne postaje, nato pa sprva malo zbegano, potem pa brez težav, iskali pot do avtoceste. 
Gugalnica
Vožnja je bila po avtocesti dolgočasna, saj je vedno po svoje tako. Ko smo pripeljali čez mejo, sem na prvi črpalki videl kopico RO in BG druščine, zato sem raje zapeljal v Sežano, kjer gneče na črpalkah ni bilo. Bolj kot smo se bližali Ljubljani, bolj je bilo vreme tja proti Gorenjski kislo. 
Stolnica
Ko smo prišli čez Torovo pa je začelo liti. Kar naenkrat so vsi pred nami zavirali in vozili na odstavni pas. Najprej sem počakal, potem pa zavil na prehitevalnega. Nekaj izstrelkov toče je ustavilo promet in ustvarilo zelo nevaren položaj. Ko bi čakajoči vedeli, da le nekaj sto metrov naprej ni več deževalo, oblaki so se začeli trgati. Do doma smo imeli le še nekaj kilometrov.
Most san Michele




Ni komentarjev:

Objavite komentar