DO SEŽANE –
5.8.2010 – Popoldne je minilo v pripravah na podaljšani
vikend. Kartice Merlin so nam veljale le še do ponedeljka, dekleti sta navijali
za zabavo. Ker je Maja slovesno izjavila, da ima zabavišč v tem letu že
več kot dovolj, smo ji družbo našli v babici. Naložili smo torej njuni kolesi,
popokali še Gajo in že smo se peljali proti Primorski.
Gardaland |
Pet minut pred
deseto sem zapeljal na bencinsko črpalko sredi Sežane, vtaknil cev v luknjo in
čakal, kdaj bo začelo teči gorivo. Pa so se v odgovor le še ugasnile luči okoli
nas in znašli smo se v temi. Seveda sem bentil čez črpalkarje, če že zapirajo
pred uro, naj to urbi et orbi dajo vsaj vsem jasno vedeti. Kakšen trak na uvozu
ali prijazen namig, da danes ne bo šlo več, bosta čisto dovolj.
Mammut |
Odpeljal sem do
parkirišča pred Tušem in kot bi mignil štel ovce. Jutri bo treba vstati zgodaj.
GARDALAND –
6.8.2010 – Čeprav sem budilko imel nastavljeno malo pred
šesto, sem se zbudil uro prezgodaj. Nekaj časa sem meditiral, nato pa ob pol
šestih vstal, pripravil vse za odhod in odpeljal do bencinske črpalke pred
mejo. Po znanem scenariju je bilo vse zabasano, v glavnem z RO, delno tudi z BG
in UA. Preseljevanje narodov.
Z vseh vetrov zbrani |
Lep čas sem razmišljal ali je tisti pred menoj
zaspal v avtu. Videl sem ga, ko je po plačilu prišel nazaj do avta, se zbasal
noter in…potem se ni zgodilo nič. Po kakšnih petih minutah ga je končno nekaj
zbudilo in odpeljal je. Črpalkar za blagajno je samo razumevajoče odkimaval z
glavo. Vožnja je bila dolgočasna, kot vedno. Tako zelo, da sem se avtoceste pri
Veroni naveličal in zapeljal v mesto.
Jungle Rapids |
Gneče ni bilo, le malo počasneje je šlo.
Nekaj vijuganja in ustavljanja pred semaforji, vedno se je spredaj našel kak
mečkač ali tovornjak. Kako bolj razburljivo, kot tisti dolgčas na avtocesti.
Ura je bila zaradi moje nespečnosti še zgodnja, torej nobene panike. Približno
ob devetih smo bili že na parkirišču pred parkom.
Colorado Boat |
Dekleti sta
navdušenje pokazali s tem, da sta se v primerjavi s kakšno drugo priložnostjo
oblekli s svetlobno hitrostjo. Jaz sem med tem pripravil kolesa za biciklistični
del odprave. Malo za tem, ko smo jo mi mahnili v park, sta se Maja in babica
odpeljali proti Veroni. Cesta je dokaj ozka, prometna in torej za kolesarjenje
ne najbolj primerna.
Pristanek |
Vseeno sta vztrajali do mesta, se ustavili pri gradu
Castelvecchio in si reko in mesto ob njej ogledali iz znamenitega
srednjeveškega mostu Scaligeri. Potem pa križarili do trga pred Areno, tokrat
povsem v znamenju Egipta s faraoni ter vitezov. Med tem smo mi v parku
ugotovili, da zna biti nekaj gužve.
Magic Mountain |
Ko smo se namreč prvič zapeljali z
Mammutom, smo bili skoraj sami. Ko smo hoteli repete, je bilo že kar nekaj
vrste, ki se je iz minute v minuto daljšala. Nam se ni dalo čakati, na vodnem
raftu je bilo manj gneče. Malo mokri, smo hiteli gledat na uro, kdaj se odpre
preostali del parka. Šibali smo do sekvoje in na glavo obviseli prvi, pa tudi
na Magic Mountain jih ni bilo veliko pred nami.
Vožnja z gosenico |
Na Ramzesu nam je
manjkalo nekaj vaje, Colorado boat je bil ravno za osvežitev, da smo zmogli še
dvoje strelskih obračunov z nenavadno faraonsko energijo. Spužva Bob v 4D
tehniki je bila hitro mimo, od tam smo šli z gusarji na podzemno vožnjo, potem
pa spet k Ramzesu. Sedaj smo zbrali že kar zavidljivo število točk. Vaja dela
mojstra. Gneče pa v tem delu parka nobene. Odlično.
Lago di Garda |
Z Monorotaio smo naredili
krog okoli zadnjega dela parka in šele od tu opazili, da park dejansko leži
čisto ob jezeru. Dekleti sta šli na vrtiljak Superbaby, so jima bile pisane
živalce tako všeč. Mene sta hoteli spraviti na kravo, pa se nisem pustil
prepričati. Z gosenico smo naredili nekaj krogov, si pogledali zabavljaški
western show, se dvignili z letečim krožnikom in za konec zajahali konjičke na
starinskem karuzelu.
Pogled na zabavišče iz letečega krožnika |
Lakoto so alarmirali želodčki, zato je Majino sporočilo,
da je kosilo pripravljeno, prišlo kot naročeno. Po kosilu sva z Ajdo ušla
naprej in začudeno ugotovila, da na Blue Tornadu ni gneče. Super. Prva vrsta
itak. Bila sva navdušena, toda želodci so javljali, da bo po kosilu ena vožnja
povsem dovolj.
Karuzel |
Z Majo smo šli uničevat energijo na Ramzesa, dekleta so se vrtela
na Top spinu in v kavnih skodelicah, potem pa smo si pogledali predstavo
Legende z veliko plesa in bleščečih kostumov. Še posebej smejoči kvazi škotski
še bolj kvazi čarovnik nas je nasmejal. Ni bil spodaj brez, kar je z dvignjenim
kiltom in spodnjicami s srčki, jasno pokazal.
Top spin |
Ker smo videli, da se je zvečer
gneča na glavnih atrakcijah zgostila, smo zavili v otroško kraljestvo. Dekleta
so šla v čarobno hišo, jaz pa sem med tem splezal na drevo in jih potem ležerno
počakal na izhodu. Z aviončki smo poleteli nad otroškim delom, se popeljali po
farmi in z vlakcem po pravljični deželi.
Pravljično kraljestvo |
Preden smo si pogledali predstavo
čarovnika v gledališču, smo se ustavili pri fantih na vhodu, ki sta izdelovala
zabavne figure iz balonov. Živo je eden vprašal, kaj bi rada. Psa, laboda, meč.
Ona pa…ribo. Malo je pogledal, pa se znašel in naredil nekaj ribi podobnega.
Tako…bolj stilizirano. Za Ajdo je meč že imel pripravljen.
Z Živo sva šla še na
Jungle Rapids, na Atlantido, Maja in Ajda pa na Blue Tornado. Pogledali smo si
sprevod z lučkami in hiteli do Ramzesa, kjer se je malo pred zaprtjem parka
odvijala predstava z laserji, vodometi in pisano napravljenimi plesalci. Prava
paša za oči.
Na parkirišču sem pospravil kolesa, nato pa smo se zgužvali na
cesto in odpeljali do parkirišča nad apartmajskim naseljem. Že ko smo peljali
tja, se nam je čudno zdelo, kako, da ni videti nobenega avtodoma, višinska
omejitev pa je bila pravi odgovor.
Vrnili smo se na glavno cesto in peljali do
Lazisa, sledeč navigaciji zapeljali narobe in na parkirišču za policijsko
postajo zagledali en avtodom. Ker bi poleg lahko stisnil še mojega, sem stopil
do policistov in vprašal, če se da parkirati. Eden, ki je čudežno znal
angleško, je pojasnil, da ne, da pa lahko parkiram za cesto.
Pa je bil že uvoz
na ozko parkirišče videti siten, zato sem raje odpeljal proti pravim
koordinatam. Parkirišče je še delovalo, rampa je bila spuščena, plačevali ravno
ne bi, gremo torej pogledat malo višje. Pokopališče smo zgrešili, višje obrnili
in se vrnili na parkirišče za cesto, kjer je bilo že parkiranih nekaj avtodomov.
Prepovedano
le na mestu za invalide, torej ni problema. Pozna ura nas je praktično takoj
zazibala v spanec.
Do-Re-Mi farma |
Oči Ramzesa |
Nagovor faraona |
Paša za oči |
Igra svetlobe in vode |
GARDALAND,
LAZISE, KOPANJE – 7.8.2010 – Zjutraj sva šla najprej
na sprehod z Gajo, potem pa še z Majo. S prvo le na bližnji travnik, z drugo pa
do centra Lazisa. Ajda je še spala, Živa pa je le odkimavala, ko sem jo vabil
poleg.
Spust ob cesti sva izkoristila za ugotavljanje, kje bi se še dalo
parkirati, potem pa že stopala skozi mestno obzidje v stari del mesta. Mimo
cerkve sva šla proti obali. Mestece se je ravno prebujalo, pred kavarnami so
zaspani natakarji ravnali prte, dostava je bila točna, v mandraču nobenega
življenja.
Midva sva zavila nazaj, šla čez Corso Cangrande in se malo manj
zaspano vrnila do avtodoma. Premaknili smo se do parkirišča pred Gardalandom in
pozajtrkovali. Snel sem kolesa, saj sta Maja in babica imeli spet namen
kolesariti. Odbiciklirali sta mimo mestec Lazise, Bartolino do Garde in nazaj.
Ter čas izkoristili tudi za namakanje v jezeru. Z dekleti pa sem seveda ob
desetih že stopal v park. Najprej smo pohiteli do Atlantide, kjer je bilo že
nekaj čakalne vrste. Pa se nam nekaj minut čakanja sploh ni zdelo več veliko,
ko smo se pripeljali nazaj. Vrsta je bila sedaj namreč že po vseh vijugah,
dolga nedvomno okoli pol ure.
Ker smo bili že malo mokri, smo šli še na Jungle
Rapids, potem pa odhiteli počakat, da odprejo drugi del parka. Sekvoja in Magic
Mountains sta bili že itak stalnica, Ramzes ravno tako. Popeljali smo se s
kanujem, na Ramzesu dosegali neverjetne rezultate, se zapeljali s črvom in
Monorotajo, potem pa ponovno hiteli podirat rekorde.
Na divjem zahodu smo
skočili na konja ter gledali kavboje in kavbojke, kako so v zrak metali svoje
noge in še kaj drugega. Čas je bil za kosilo, Maja in babica sta se že vrnili
in skuhali dobrote. Ajda je izjavila, da ima zabave že kar zadosti, zato smo
sklenili po kosilu narediti premor, da se hrana malo poleže.
Maja in Ajda sta
odbiciklirali do Lazisa, si pogledali mestece in pred vrnitvijo polizali še
sladoled. Midva z Živo pa sva šla do jezera pod parkom in si malo oddahnila.
Jaz sem zaplaval najprej sam, potem pa sva še z Živo. Ker je Maja sporočala, da
ju še nekaj časa ne bo, sva z Živo odšla nazaj do avtodoma in pohitela v park,
da sva ujela predstavo Legend.
Prav zabavno je bilo spet videti hecnega
čarovnika. Ko sva prišla iz gledališča, sta se nama že pridružili Maja in Ajda.
Šli smo na Ramzesa, potem pa sta dekleti komaj čakali, da se vrnemo v Fantasy
Kingdom, kjer imajo v tleh špricalnike, ki so izmenično metali vodo v zrak.
Pomešali sta se z drugimi otroki in skušali ugotoviti, katera šprica, bo
špricnila naslednja. Naloga je bila torej ravno obratna, kot bi pričakoval. Tu
se je tekmovalo, kdo bo bolj moker. Ko se je začelo večeriti in vročina ni več
tako pritiskala, smo z zabavo zaključili in odšli proti gledališču.
Z Živo sva
še enkrat počakala na gozdarska opravila ob podiranju sekvoje, potem pa je bil
na vrsti adrenalin s čarovnikom. Šli smo na leteči krožnik, dekleta so se
vrtela na Ikarusu, potem pa smo si pogledali sprevod z lučkami. Z Ajdo sva
odšla še enkrat na Blue Tornada, potem pa ravno še ujela predstavo pred
Ramzesom.
Po njej smo se vsi štirje spet našli, pomahali parku nasvidenje in na
parkirišču pripravili stvari za odhod. Gneča na izvozu je bila velika,
neprimerno bolj kot dan prej. Zato smo počakali, da se je gneča na izvozih iz
parkirišča zmanjšala, potem pa le odpeljali v smeri Verone.
Seveda pa ni šlo
tako hitro, kot bi želel. Komaj sem zavil iz krožišča, že je vse stalo. Ko sem
po kakšnih treh kilometrih na krožišču zavil za avtocesto, pa sem spregledal,
da grem dejansko po obvoznici proti Peschieri. Torej še dodatni ovinek brez
potrebe.
V Vincenzi smo zapeljali iz avtoceste in brez težav našli parkirišče,
kjer je tudi počivališče za avtodome. Malo pred drugo uro zjutraj sva z
Majo končno parkirala in seveda kmalu kot ubita zaspala.
Lazise |
Mestno obzidje |
Zgodaj je še... |
Mandrač |
Na obali jezera |
Skrivnosti Atlantide |
Vulkan |
Na obali |
Osvežitev |
Mokra zabava |
Sprevod z lučkami |
Ples faraonov |
Spektakel |
VICENZA –
8.8.2010 - Jutro nas je malo prehitelo. Kar niti ni
bilo čudno, glede na pozen odhod v posteljo. Po zajtrku smo se peš odpravili
mimo stadiona, zavili na Contra San Pietro in v krožišču proti trgu Matteotti
pred palačo Chiericati.
Babica se ni počutila najbolje, sedla je v senco na
dvorišču pred Teatro Olimpico, mi pa smo si šli pogledat to zadnjo mojstrovino
renesančnega arhitekta Andrea Palladia. Možno je kupiti le kombinirano
vstopnico, ki za družino znaša 12 evrov in omogoča vstop v več mestnih muzejev
in galerij.
Šli smo skozi prvo dvorano, z zastavo Accademia Olimpica na steni,
mimo muzejske trgovine in razstavljenih oljenk, ki so v 16. stoletju razsvetljevale
navidezne ulice gledališča. Preden smo vstopili v samo gledališče, so nas
pojasnilne table poučile o nekaterih kipih v gledališki dvorani.
Samo
gledališče je res nekaj posebnega. Prednjo steno na sredini krasi kraljevi
obok, ki je podaljšan v glavno ulico in dve stranski ulici. Na obeh straneh je
še dvoje vrat, vsaka se podaljšujejo v posebno ulico. Podobna vhoda sta tudi v
stranskih stenah. Krasna scena za gledališke predstave.
Tribune so strme in
lesene, številke na »sedežih« kažejo, da je gledališče še danes, več kot petsto
let po dograditvi, v uporabi. Številni kipi, tako na steni nad odrom, kot za
tribuno, dajejo gledališču poseben pečat. Ko je prišla skupina francozov, je
regljanje pregnalo mir in slovesnost trenutka.
Smo tako pobrali šila in kopita
in odšli proti izhodu. Babica nas je počakala le toliko, da je izjavila, da jo
lahko ozdravi le dober italijanski kapučino v bližnji kavarni. Mi pa smo se
napotili čez trg in v Palazzo Chiericati, kjer je Pinacoteca Civica.
Že v
vhodni dvorani, nas je presenetil pogled na strop. Na sredi se odpira nebo, čez
njega pa jahata dve vpregi, pri čemer je prvi jezdec, ravno nad gledalcem,
spodaj brez. Tako njegovo premoženje prosto binglja v zraku. Zanimiva
perspektiva. Slike v galeriji so razdeljene po avtorjih, vsakemu pripada ena
soba.
Nas so ponovno pritegnile bolj ali manj le tiste umetnine, ki so se nam
zdele nekaj posebnega. Ob tem slavi avtorja nismo dajali posebne teže. V prvi
sobi smo se tako zadržali ob globusih, si v naslednjih ogledovali angelčka, ki
piha milne mehurčke, pa starca s kačami v laseh, Heroda z glavo Janeza
Krstnika.
Dekleti je od vseh eksponatov v resnici še najbolj pritegnil –
ventilator. Je bil pač vroč dan, kaj se more. Mimo cerkve s. Corona, ki je
zaradi restavriranja zaprta, smo se napotili v Museo Naturalistico
Archeologico. Prirodoslovni muzej skriva na eni strani prikaz živalstva v
določenem času na tem območju.
Torej pregled vse od fosilov do nagačenih
predstavnikov najbolj značilnih živalskih vrst v okolici. Seveda sta se dekleti
tu zadržali najdlje. Živali, žive ali ne, namreč vedno pritegnejo. V drugem
delu stavbe je v prvem nadstropju zgodovinski prikaz poselitve pokrajine z
vrsto izkopanin.
V pritličju je zanimiv mozaik s trga Biade in lapidarij z
ostanki rimljanskih nagrobnikov in delov stavb. Samo čez cesto smo stopili in
se znašli v palači Leoni Montanari. Čudovite sobane, lestenci iz muranskega
stekla, vrsta umetniških del in razstava pravoslavnih ikon.
Predvsem slednja
nas je pritegnila, saj je med drugim prikazovala postopek izdelave ikone.
Vsekakor zanimivo. Da bi se sprehodili do parka Querini, nisem mogel prepričati
nikogar, da bi lizale sladoled, pa so bile takoj za. Sicer pa, zakaj pa ne.
Tako ali tako, je bil dan prekratek, da bi si pogledali prav vse, kar mesto
ponuja zanimivega.
Napotili smo se do Piazze dei Signori, šli mimo beneškega
leva do bazilike Palladiane. Ta je ravno tako zaradi restavriranja zaprta. Zato
smo se lahko le sprehodili naokoli in občudovali stolp Bissara, ki visoko
kraljuje nad trgom. Starinski napisi nad trgovinicami, v nedeljo žal zaprtimi,
so dajali kraju pridih preteklosti.
Ali pa morebiti celo brezčasnosti. Kaj pa
vem, mora vsak sam presoditi. Šli smo mimo Loggia di Capitaniato, na stopnicah
pred baziliko do konca polizali sladoled, potem pa skozi arkade prišli do
rečice in pred njo po ozkih ulicah zavili proti stolnici. Na robu Piazze Duomo
stoji tudi Museo Diocesano.
Škofovski muzej preseneti že na začetku obiska, v
kleti. Bogata zbirka krogel iz različnih kamenin je dejansko mineraloška zbirka
iz celega sveta, pri čemer so različne kamenine obdelane v kroglo, ki naj bi
bila najbolj popolna oblika.
Mašni plašči, monštrance, škofovska pokrivala in
drugo okrasje, potrebno za cerkvene obrede, je seveda v takšnem muzeju obvezno.
Dopolnjuje jih zbirka sakralne umetnosti, v posebni sobi pa so posebej
razstavljene slike iz cerkve s. Corona. Maja, Živa in babica so odšle proti
avtodomu.
Sploh prva je že rahlo nergala, da bo treba proti domu. Sva jih z
Ajdo poslala naprej, da naredijo kosilo. Midva pa sva jo mahnila do Torre del
Castello in od tam zaokrožila mimo spomenika Garibaldiju na Piazza del Castello
proti stolnici.
Časa do popoldanskega odprtja sva imela še dovolj, zato sva šla
po Contra Giuseppe Garibaldi do zanimivega kipa z dečkom in deklico, ki lovi
ravnotežje na gugalnici, posedela, potem pa se počasi vračala do vhoda. Malo
pred pol četrto, so se vrata v stolnico počasi odprla in vstopila sva.
Sprehodila sva se po cerkvi, pokukala v grobnico pod glavnim oltarjem, nato pa
čez reko Ritrone, z lepim pogledom na most San Michele, hitela do avtodoma. Po
kosilu smo zapeljali še do oskrbne postaje, nato pa sprva malo zbegano, potem
pa brez težav, iskali pot do avtoceste.
Vožnja je bila po avtocesti dolgočasna,
saj je vedno po svoje tako. Ko smo pripeljali čez mejo, sem na prvi črpalki
videl kopico RO in BG druščine, zato sem raje zapeljal v Sežano, kjer gneče na
črpalkah ni bilo. Bolj kot smo se bližali Ljubljani, bolj je bilo vreme tja
proti Gorenjski kislo.
Ko smo prišli čez Torovo pa je začelo liti. Kar naenkrat
so vsi pred nami zavirali in vozili na odstavni pas. Najprej sem počakal, potem
pa zavil na prehitevalnega. Nekaj izstrelkov toče je ustavilo promet in
ustvarilo zelo nevaren položaj. Ko bi čakajoči vedeli, da le nekaj sto metrov naprej
ni več deževalo, oblaki so se začeli trgati. Do doma smo imeli le še nekaj
kilometrov.
Na dvorišču Castello del Territorio |
Odsev |
Teatro Olimpico |
Porta Reggia |
Tribune |
Palazzo Chiericati |
Pomenljivi pogled od spodaj |
Pinacoteca Civica |
Hlajenje |
Museo Naturalistico Archeologico |
Lapidarij |
Palazzo Leoni Montanari |
Piazze dei Signori |
Loggia di Capitaniato |
Arkade bazilike Palladiane |
Museo Diocesano |
Škofovski muzej |
Slike iz cerkve s. Corona |
Gugalnica |
Stolnica |
Most san Michele |
Ni komentarjev:
Objavite komentar