ODHOD
V ITALIJO – 22.4.2010 – Ko smo zgodaj popoldan prispeli iz
Portoroža, so se takoj začele priprave na prvomajsko pohajanje. Mislil sem, da
bomo kar kmalu gotovi, pa sem se seveda zmotil. Je bilo za desetdnevno
potepanje le treba pripraviti marsikaj. Zatorej je bila ura deset, ko sem
končno odpiskal odhod. Punci sta že med potjo zaspali, jaz pa sem peljal po
avtocesti proti Sežani.
Ustavili smo se le na Lomu, toliko, da sem natočil
gorivo, potem pa smo s potjo nadaljevali in noč iskali pred trgovino Tuš. Ker smo vedeli, da bo naslednji dan potrebno zgodaj vstati, se
nismo z odhodom v posteljo nič obirali.
Ikarus |
Šerif, a lahko tu parkiram? |
GARDALAND – 23.4.2010 – Vsa dekleta so še spala, ko sem jaz že štartal motor
in odpeljal do bencinske črpalke tik pred mejo. Bila je kar gneča, sami
Ukrajinski in Romunski kombiji. Postavil sem se za enega od slednjih in čakal.
Vedno manj sem verjel, da prav vidim. Človek je stal pred kombijem in
meditiral. Potem so se vrata odprla in del njegove nedvomno velike družine si je
prišel pretegnil noge.
Romun je potem tako, na izi, očistil prvo šipo in se
končno odločil, da bo pa že čas, da še natoči gorivo. Pa mi še vedno ni bilo
čisto nič jasno. Še najbolj je bilo vse skupaj podobno temu, da ima že itak
poln tank, pa hoče filigransko dopolniti še tista dva štamprla. Stalno je
pritiskal na pištolo za polnjenje in takoj spuščal, guncal svoj kombi in ob
vsem povsem spregledal, da na tleh nastaja lužica.
Ni se mi dalo več čakati.
Zapeljal sem k sosednjemu stebričku, ki se je ravno spraznil, napolnil tank in
odpeljal čez mejo. Naprej pa…avtocesta. V glavnem po desnem pasu, ob
tovornjakih pa poskok mimo na levo. Za Verono smo zavili na lokalno cesto, saj
sem domneval, da je tu krajša pot. Da je temu res tako, me je prepričevala tudi
navigacija.
Toda ob tem ni upoštevala, da se bo pred nami znašel kakšen ultra
počasni tovornjak, prehitevanje pa ne bo možno. Da o bolj zaviti cesti in
semaforjih ter krožiščih, sploh ne govorimo. Vseeno smo na znano parkirišče
pred Gardalandom prišli ravno pred uradnim odpiranjem.
Imel sem še toliko časa, da sem babici pripravil kolo in ji dal vsaj osnovne
napotke, kako do Sirmioneja.
Potem ko je slišala, da je ena od možnosti našega
potepanja tudi Provansa, se je drugič, od kar imamo avtodom, odločila, da gre z
nami na malo daljši izlet. Ob tem pa se je Gardaland, prvi cilj naše poti,
odločila izpustiti, saj ni bil ravno visoko na seznamu njenih želja.
Razumljivo. Da pa ne bi cel dan čepela v avtodomu, je šla malo raziskovat
okolico.
Med tem, ko smo mi vreščali na vlakcih smrti, je odbiciklirala do
Pesciere, si jo ogledala, pot nadaljevala do Sirmioneja in se nato vračala
proti avtodomu. Mi pa smo imeli čisto svoj program. Med tem, ko je Maja še
sprehajala Gajo, smo se s puncami trikrat pustili zapeljati Mammutu.
Tudi na
Ikarusu sta se zavrteli, kar pa sem jaz, še vedno z malce slabim želodcem, raje
spustil. Odjahali sta en krog na karuzelu, skupaj smo se zgražali nad
italijansko mladino na vlakcu okoli parka, si ogledali novo 4D predstavo o
spužvi Bobu, dosegali rekorde pri Ramzesu, šli na čarobno goro. Ker je Živa
končno presegla magično mejo 140 centimetrov, smo šli žagat sekvojo. In to kar
dvakrat.
Je bilo fino, da so nam šli kar lasje pokonci. Moč težnosti pač.
Zmočili smo se ob vožnji s kanujem, potem pa so se šla dekleta šejkat na veliko
gugalnico. Prosti pad je danes štrajkal, nova hiša groze Infernis pa je le za
starejše od 14 let. Ker nihče ni izpolnjeval tega pogoja, smo šli kar naprej.
Tudi z raftingom danes ni bilo nič, skrivnosti Atlantide pa smo le raziskali.
Sicer pa je bil prihod v petek zadetek v polno. Park sicer ni bil prazen,
čakalnih vrst pa nikjer. Le dež je popoldan začel rositi. Zato smo temu tudi
prilagodili program. Pogledati smo si šli delfine, ki so pod vodo uganjali
norčije, obe predstavi v gledališče. Eno bolj plesno in drugo čarobno.
Dobesedno. Zavili smo še v kino, pa na podzemno ladjo Corsari.
Pa to še ni vse,
smo se ustavili tudi v vrteči hiši, šli na otroški vlakec, dovolili, da so
puncama narisali delfinčka na lice in za konec šli še dvakrat na čarobno goro.
Ura je odbila šest, Maja je vriskala, da je konec, punci pa…no, nista ravno
jokali, saj jima je bil obljubljen še en dan zabave. Preveril sem še vremensko
in ta je bila obetavna. Hura.
Na parkirišču smo komaj zbasali vase večerjo, ko
se je temnopolti Luigi že pripeljal mimo z golfcarom, kot ponavadi trobil in
skušal ugotoviti, če smo ga opazili. Pomolil sem glavo skozi vrata in pokazal,
da bi mi še pojedli. Z roko je pokazal štiri minute. Presneto, tako hitri pa
tudi nismo.
Ko pa je skoraj zajokal, da bi šel tudi on rad domov, smo se ga
usmilili in odropotali čez cesto na znano parkirišče nad apartmajskim naseljem. Presenetilo nas je, da je bilo tam parkiranih že več
kot deset avtodomov. Italijanskih. Kasneje je pripeljal še Mariborčan in
spregovorila sva nekaj besed.
Pa se mu je kar nekam mudilo, verjetno na pizzo v
gostilnico na robu naselja. Punci sta pogledali kratko risanko, potem pa je bil
čas za spanje. Jaz sem še malo klofal na računalnik in med tem opazoval, kako
se je parkirišče povsem napolnilo. To je kazalo, da bo naslednji dan v
Gardalandu običajna vikend gneča.
GARDALAND, CREMONA – 24.4.2010 – Zjutraj smo ugotovili, da so blizu nas parkirali tudi Silver in druščina njegovih prijateljev. Po zajtrku smo spregovorili nekaj besed o naših načrtih. Potem pa odpeljali do parkirišča pred Gardalandom. S puncama sem spet pohitel naprej v park, Maja pa je imela še toliko za pripraviti. Saj smo bili že navajeni.
Dva spusta z razjarjenim Mammutom smo
ohladili na brzicah Jungle Rapids, potem pa poiskali Majo. Skupaj smo šli še
enkrat pogledat, kako se je voziti pod slapom, obiskali čarobno goro in sekali
sekvojo. Park smo si ogledali iz letečega krožnika, si pogledali obe predstavi v
gledališču in se šli popeljat po podvodnih skrivnostih Corsairja.
Dekleta so se
zarolale na velikem nihalu, pri Ramzesu je mladina postavljala rekorde, tastara
pa sva bila že malo iz vaje. Seveda je bilo potrebno iti tudi na vožnjo s
kanujem, pa na sladoled. Ko so šla dekleta pogledat predstavo z delfini, sem se
jaz izmuznil nadzoru in šel pogledat hudiča.
Infernis je hiša groze, mladina do
14 let, ki o terorju še ne sme nič izvedeti, je vstop prepovedan. Pa ni nič
posebnega. Nekaj teme, ki je bolj kot grozljiva, neprijetna, saj se stalno
zaletavaš v debelorite Hrvatice, ki hodijo pred teboj. In vreščijo kot bi jim
kdo drl kožo. Tako da človek ne ve, ali bi se smejal njim ali medlim poskusom
pričarati grozo. Pa nekaj ropotanja, bliskanja, megle in to je to. Dolgčas.
Skoraj bolj zanimiv je bil nespreten čarovnik v sobanah srednjeveškega Merlina,
ki smo si ga ogledali, preden smo šli dvakrat na spust med skrivnostmi
Atlantide. Še posebej smo se nasmejali martinčku, ki si je zavetje našel ravno
na svojem neprimerno večjem zmajskem sorodniku.
Potem pa za konec pohiteli na
Mammuta. Živa je k sebi stiskala svojega delfinčka, ko smo se zadnjič spustili
po deželi stalnega mraza in ledu. Čeprav je bilo še pet minut do zapiranja, so
na vhodu k vsem atrakcijam že stali varnostniki in neusmiljeno kazali, da bo za
danes dovolj.
Pa saj je bilo kar nekaj zabave. Predvsem pa kljub soboti nobene
gneče in čakanja. Kaj bi si človek še lahko želel več. Na parkirišču smo hitro
naredili večerjo, po njej pomahali Silverju in se odpeljali proti Cremoni. Ker
ura še ni bila pretirano pozna, smo se odločili, da gremo namesto po avtocesti,
po stranskih cestah.
Ob sodelovanju Maje in navigacije smo uspešno krmarili po
najkrajši možni poti, vijugali med nepreglednimi polji in vozili skozi vasice
Lombardije. Cesta je bila večinoma odlična, nekaj odsekov pa je bilo vseeno
komaj kaj boljših kot makadam. V Cremoni smo zapeljali na znano parkirišče, navigacija nas je vodila brez težav.
Malo smo se vozili gor in dol
in potem parkirali ob večji skupini avtodomov. Brez težav sem ugotovil, da je
oskrbna postaja ob stranski steni stavbe Rdečega križa, potem pa sva šla z Ajdo
na sprehod po večernih ulicah Cremone. Živa in babica sta bili že v postelji,
Maja pa se je odločila, da bo po sprehodu z Gajo pomila posodo.
Za smerokaz
nama je bil zvonik stolnice, menda najvišji v Italiji. Vidi se ga že iz
parkirišča, tako da vsaj veš, kam. Ko sva se potopila v ulice starega dela
mesta, šla mimo druščine pred priljubljeno gostilno, je bil čas za vprašanje,
kam naprej. Zvonika se ob tu ni več videlo.
Pa je dilemo razrešila tablica, ki
je pokazala pravo smer. Stolnica naju je navdušila, že ponoči je izgledala res
impozantno, bo pa treba na ogled priti še podnevi. Šla sva čez trg pred njo in jo
obšla vse naokrog. Potem pa po najinih sledeh iskala pot nazaj.
Ni je bilo
težko najti, kot ponavadi se nama je ob povratku zdela krajša in hitrejša. Ob
pripravah na spanec je še malo motil hrup s ceste, katerega pa je okoli enajste
preglasil hrup iz bližnjega lokala. No dobro, recimo, da je šlo za glasbo. Meni
sicer nekakšne moderne jazz predelave niso ravno sedle, gostje pa so imeli
nedvomno rafiniran okus, saj je bilo na vsake toliko slišati tudi back vokale
navdušene množice.
Naslednjič bo protihrupni zaščiti potrebno dati zadosten
poudarek. Še malo sem klofal po računalniku, potem pa ob polnoči tudi sam
zlezel v alkoven.
VONJ PO AZURNI OBALI, EZE – 25.4.2010 – Zjutraj bi seveda ponovno raje, da bi vstali prej. In se napravili. Pozajtrkovali. Odšli. A kot ponavadi, temu ni bilo tako, pripravljeni smo bili šele okoli devetih. Stranišče spraznjeno, voda tudi, napolnjena. Gremo.
Navigirali smo proti avtocesti, ugotovili, da je Lidl ob
poti v nedeljo zaprt in ob pomoči dveh domačinov in nekaj mahanja z rokami,
natočili gorivo. Komaj kaj dražje kot doma. Odlično. Avtocesta nas je peljala
proti Alessandriji in Sanremu. Dekleta so složno ugotavljale, da ni čisto nič
bolj nezanimiva, kot je bila včerajšnja vožnja proti Cremoni. Le kaj so
pričakovale?
Ko je bila ura že kar primerna za postanek, smo se pri kraju Savona odločili, da poskusimo srečo
ob obali. Avtocestni davek se mi do sem ni zdel pretirano visok, tako da mi je
bilo pri gorenjski duši že kar malo žal, da ne gremo naprej. Obalna cesta je
bila, kot smo kmalu ugotovili, precej slaba izbira.
Potem, ko smo videli
veliko, a polno parkirišče za avtodome, kakšne druge možnosti za postanek ni
bilo. Pločevine povsod dovolj, vsa možna in nemožna parkirna mesta zaparkirana.
Sama cesta pa polna raznih mečkačev, ki niso vedeli, kaj naj naredijo s seboj.
Ob tem je vsaka misel na počitek, zgodnje kosilo in morebiti celo kakšno
kopanje odpadla.
Ko je bilo po približno 30 kilometrih jasno, da premikanje s
polževo hitrostjo res odgovarja zatrjevanju navigacije, da bomo na cilj, v vas
Eze, prispeli šele čez nekaj ur, smo se odločili za spremembo načrta. Pri kraju
Pietra Ligure smo zavili nazaj na avtocesto in po njej vozili do kraja
Ventimiglia, tik pred francosko mejo.
Višina cestnine me je pošteno
presenetila, saj je bila skoraj tolikšna, kot za precej daljšo razdaljo
zjutraj. Izgleda, da se s približevanjem dragim francoskim avtocestam, tudi
Italijani učijo ekonomije. V kraju Menton, takoj za mejo, smo ugotovili, da je
dizel celo cenejši kot v Italiji. Dober obet za nadaljevanje poti.
Nad
kraljevino Monaco smo se vzpenjali proti vasici Eze. Odpiral se nam je lep
pogled na mondeni Monte Carlo in jahte bogatašev v zalivu. Prestiž in za
nekatere paradiž. Ko smo pripeljali na sedlo, je višinska omejitev na
parkirišču za avtomobile kazala, da bo s čim večjim parkirati križ.
Pa nam je
parkirni mojster na mestu, odmerjenem avtobusom, prijazno svetoval, da sledimo
rumenim oznakam na tri kilometre oddaljeno parkirišče. Ker je obetal tudi
brezplačen prevoz nazaj do sedla, smo pognali avtodom v breg in sledili tablam.
Brezglavo smo leteli tudi mimo parkirišča in šele kakšna dva kilometra nižje,
ob spustu proti Nici, začeli ugotavljati, da nekaj ne štima.
Uf. Ni nam
preostalo drugega, kot da spust nadaljujemo do mesta, kjer se je dalo obrniti
in nato…ponovi vajo. Na vrhu smo sedaj zavili na pravo parkirišče,
plačali pet evrov, kar vključuje dnevno parkiranje, prevoz s kombijem v obe
smeri, popuste v parfumerijah in pa vstopnino za eno osebo v eksotični vrt pod
vrhom Ezeja. Že s to vstopnino, je parkirnina plačana. Odlično.
Ob tem sem
prestal še prvi preizkus sporazumevanja med Slovencem, ki obvlada vse drugo,
samo francosko ne in Francozinjo, ki seveda obvlada francosko in ničesar
drugega. Zmenila sva se vse, tudi to, da parking zaprejo ob šestih in da spanje
tu odpade. Ni problema, mi dormire tako ali tako drugje.
Voznik šatla je začuda
odlično govoril angleško, le pri dogovarjanju, kdaj je zadnja vožnja do
parkirišča, so spet govorile roke, svinčniki in listki. Ni problema. Prvi
postanek je bil v parfumeriji. Pri Galimardu so nam takoj dali vedeti, da lahko
kupimo marsikaj, proizvodnja pa je le v vasi Grasse.
Pri Fragonardu pa je tu
tudi del proizvodnje, sicer predvsem mila, toda bistvo je tako ali tako
postopek in zgodba o g. Nosu. Najprej sem se sicer jezil, ker je avtobusar
praktično zaparkiral stopnišče do vhoda. Ko sem videl, da je avtobus hrvaški,
mi je bilo vse že precej bolj jasno. In ugotovil, da je v vsaki slabi stvari
tudi nekaj dobrega. Brez da bi nas kaj vprašali, so nas porinili zraven in tako
smo imeli dvojezično razlago.
Slišali smo torej zgodbo o g. Nosu, videli
sestavine za pripravo parfumov in opazovali mično delavko, ki je za zabavo
obiskovalcev celo v nedeljo obrezovala male rumene račke. Mimo oddelka s
proizvodnjo raznoraznih krem, ki obljubljajo odpravo (skoraj) vseh ženskih
kompleksov in škatel z malimi parfumčki, smo bili hitro v trgovini.
Časa za
ogled vasice ni bilo na pretek, zato sem se z neranjeno denarnico prebil do
izhoda in tudi preostanek odprave priganjal v breg. In vasica nas je seveda
navdušila. Ozke ulice, kamnite hiše, čudovit pogled na Azurno obalo. Kaj bi še
hotel več za začetek našega popotovanja.
S puncama sem si ogledal tudi
eksotični vrt (Jardin Exotique) na vrhu
vasice, poln najrazličnejših kaktusov. S francoskimi imeni se nismo ukvarjali,
imena nekaterih kaktusov so mi bila znana, predvsem seveda znamenitega
taščinega sedeža, druge smo poimenovali kar sami.
Povsem na vrhu so ostanki
gradu iz 14. stoletja, danes predvsem čudovito razgledišče, menda se vidi celo
do Korzike. Mi tako daleč nismo gledali, je bilo že bližje preveč zanimivega.
Ob spustu smo ugotovili, da je pod vasjo vrt s kipi različnih živali, vendar za
javnost zaprt. In da je sladoled v Franciji pregrešno drag.
Odšli smo še do
cerkve, na kratko posedeli v njenem hladu, nato pa že mimo prodajalca vseh
mogočnih začimb pred vhodom v vasico, hiteli do mesta, kjer nas je čakal kombi.
Maja je imela le še toliko časa, da je kupila kruh v bližnji trgovini.
Na vrhu
smo se muzali vozniku, ki je najprej zapeljal povsem do avtomobila dveh
Francozov, potem pa brez možnosti ugovora, še nas do nekaj metrov oddaljenega
avtodoma. Res dostava do vrat. Svetoval nam je, da se do Nice spustimo mimo
Ezeja in ne naravnost navzdol, saj naj bi bile tam ulice precej ozke.
Ta nasvet
smo upoštevali. Tistega, naj Nico raje obvozimo po avtocesti, saj se ravno ob
nedeljah popoldan v to, peto največje francosko mesto, vrača množica domačinov,
pa ne. Seveda nam je bilo že sredi klanca, ki se spušča proti morju, jasno, da
smo ga pihnili.
Cijazili smo se navzdol, tam trmasto tiščali do pristanišča in
se mimo ogromnih jaht čez gradbišče prebijali med promenado in staro Nico
(Vieux Nice) do Promenade des Anglais. Ta je dandanes osempasovnica, pri čemer
pasovi niso bili risani ravno za krave velikosti konkretnega avtodoma.
Zato kaj
preveč vijuganja ni priporočljivo. Postanek pa itak povsem nemogoč. Ko smo se
končno izvili iz mesta, smo malo nihali med samovoljo navigacije in še bolj
samovoljnimi tablami. Kočno smo le ubodli pravo smer proti vasi Grasse.
Vedeli
smo, da smo za obisk parfumerij že prepozni, ker pa smo eno danes že videli, to
niti ni bil naš glavni cilj. Bolj kratek postanek in sprehod po centru, nato pa
še za dneva vožnja proti vasi Castellane. Seveda pa je bil to račun brez
krčmarja.
Grasse smo trikrat prekrižarili po dolgem in počez in iskali primerno
parkirišče, a ga enostavno ni bilo. Parkiranje dlje od centra ni prišlo v
poštev, znano parkirišče pred parfumerijo Fragonard je bilo zaprto z rampo, vse
ostalo pa bodisi prepovedano ali pa povsem zaparkirano.
Na koncu sem že precej
jezno zamahnil z roko, kraj smo si tako že dobro ogledali in se zagnal v smeri
Castellana. Prepoved za tovornjake in prikolice me ni motila, dokler cesta ni
postala presneto strma in ozka. Uf, to pa ne bi. Na srečo se je dalo obrniti, v
drugem poskusu sem si izbral pot, ki je bila primerna tudi za naše proporce.
Ko
smo se vzpenjali nad vas, nam ni bilo jasno, kje pride na to cesto prva
možnost. Ob vsem, kar smo videli, smo le zmajevali z glavo. Na srečo smo bili
še dovolj zgodnji, da smo večji del vožnje doživeli ob zahajajoči svetlobi
dneva. Pot gre namreč gor in dol, preko treh prelazov. Zato je temu primerno
razgledna in razgibana.
Ob poti je vrsta počivališč, kjer bi se dalo ustaviti
in tudi (verjetno mirno) prespati. Toda mi smo tiščali proti Castellanu, kamor
smo prispeli že v mraku in parkirali pod visoko steno, na vrhu katere je
razsvetljena cerkvica.
Ravno sem se čudil, zakaj je eno
platišče bolj vroče kot drugo, ko sem opazil avtodoma z domačima tablicama.
Robi (Spaček ali Vagabund) in Andrej (Pidalcdrejc) sta ob piru delala načrte za
naprej. Začudil sem se, saj naj bi šel Robi ravno v nasprotni smeri. Pa se je
premislil in tako smo se ujeli. Super.
Sprehodila sva se do Pont du Roc in
pogledovala, kje gre pot do cerkvice. Da gremo naslednji dan tja gor, je bilo
že tako ali tako v trenutku odločeno. Z Majo sva naredila tudi krajši večerni
sprehod po vasici in ob tem ugotavljala, da je prav očarljiva.
Še malo klepeta,
potem pa sta hladno pivo in utrujenost celodnevne vožnje naredila svoje.
CASTELLANE, VERDON, MOUSTIERS SAINTE MARIE, RIEZ – 26.4.2010 – Res zjutraj nismo bili pretirano pozni. Odšel sem v vas do najbližje pekarne in pričel se je tečaj francoščine, drugi del.
Seveda sem
vedel, da bom dobil širok nasmeh, če začnem francosko, zato sem vprašal, če bo
'n žur in seveda sem takoj pokasiral nasmeh in odgovor, da bo 'n žur. Seveda se
je pokazalo, da prodajalka obvlada nekaj besed nam bolj domačega jezika in tako
sva se o žuru v obliki dveh štruc, dveh baget, treh rogljičkov in ene velike
hiper štručke z nekaj pantomime zlahka dogovorila.
Ko sem na koncu še s solzo v
očeh opozoril, kakšna nesreča me je zadela, ker ne govorim tekoče francosko in
se mora sedaj tudi ona lomiti v neki tuji govorici, se je tudi njej kaj milo
storilo in zajamrala je au reva. Ja, itak. Seveda je bil zajtrk s tem
zagotovljen, po njem pa vsi kmalu tudi pohodniško napravljeni.
Mimo župnijske
cerkve (Eglise Paroissiale) smo prišli na pot, ki se vzpenja proti skali nad
parkiriščem. Pogled na mestece, Verdon in okolico, je bil vedno lepši. Med tem
smo ob kapelicah s križevim potom ugotavljali, da France Passion nedvomno res
pomeni francoski pasijon in da se tudi mi (ne sicer krvavo) kar konkretno
potimo.
Ostanki vasi na sedelcu so postavljali vprašanje ali je bil to stari
Castellan ali samostan, kot si je pred očmi nekdanje čase slikal Andrej.
Prisopihali smo do kapele Notre Dame du Roc, prav na vrhu skale, ki je metala
veliko senco na kraj pod seboj.
Avtodomi na parkirišču, 180 metrov nižje, so
bili miniaturni, še Verdon je od tu izgledal kot malo večji potok. Pogledali
smo v kapelico in odšli do ostankov spomenika na izpostavljenem pomolu ob njej.
Otroci so ga proglasili za meniha. Toplota pomladi je rožam že odpirala
cvetove.
Z vrha smo opazovali potko, ki bi nas pripeljala do obzidja in stolpa
nad mestom. Zato smo na sedlu sedaj sledili drugi smeri in vedno bolj
ugotavljali, da to ni smer, ki smo si jo zamislili. Sklenili smo se držati
levo, da bi ne zašli preveč iz smeri. Malo po komaj vidnih sledeh, malo po
poti.
Smer je bila le ena, če smo hoteli zaviti proti z vrha vidni stezici, smo
kmalu prišli do table »Prive« in raje obrnili. Nikoli ne veš, kakšen hud pes čuva
to privatno zemljišče. V vas smo prišli iz druge strani, se ustavili v
turističnih informacijah in dobili vrsto uporabnih podatkov o kanjonu Verdona.
Čez stari del mesteca smo se, še vedno v senci skale, vrnili do avtodoma.
Opravili smo tisto, kar mora še cesar, če ima avtodom, počakali, da so
prijatelji natočili gorivo v svoje mašince, nato pa odpeljali ob Verdonu.
Cesta
se je počasi zožila, speljana na eni strani reke je bila vsekana v pobočje,
ožine in previsi nad njo so nas navdajale z občudovanjem. Strmine na obeh
straneh so se potegnile tja do neba. Ko smo zapeljali v tunel, sem le upal, da
koga ne bo nasproti.
Ravno je v kabino spet posvetila dnevna svetloba, ko se je
Robi ustavil. Levo se je namreč odcepila strmo navzdol cesta proti Couloir
Samson, tabla je kazala, da gre za slepo ulico. Švicarja za nami je dajala
klavstrofobija, saj je začel živčno trobiti. Nekaj logistike, da smo se mu
umaknili in že je oddrvel naprej.
Seveda smo se še večino dneva z njim
prehitevali, saj ob številnih razglediščih ni nikamor prilezel. Ljubljančan, ki
je pripeljal navzdol, je povedal, da je Point Sublime, ki so nam ga v
turističnih informacijah označili kot izhodišče, višje. Izhodišče poti po
soteski pa spodaj, tudi parkirati naj bi se dalo.
Strm spust se je zaključil na
obračališču, kjer je bilo parkiranje uradno prepovedano.
Ob cesti je bilo že polno avtomobilov, zato smo parkirali kar ob obračališču.
Eden od ribičev, ki sta prišla nazaj, je zatrdil, da znamo imeti probleme, če
pride policija. V isti sapi pa je povedal, da sedaj izven sezone ti
nebodisigatreba niso ravno pogosti.
Na Point Sublime ali tukaj, pol ure nižje,
se je možno priključiti pohodniški poti GR4. Za uživanje globoko v kanjonu je
potrebno rezervirati šest ur, s seboj pa je potrebno imeti tudi baterijo, saj
je na začetku več tunelov. Če lastna logistika odpove, je najbolje na pot oditi
med vikendom, ko začetno in končno točko povezuje avtobus.
Mi smo se tokrat le
sprehodili do reke, šli čez prvi tunel in že tu namočili noge. V drugem mi je
svetilka, edina, ki sem jo na hitro našel v avtodomu, le še brlela. Vseeno se
je dalo ugotoviti, da se veliki luži ne da izogniti. Ker smo bili vsi v
premočljivi obutvi, ki je že iz prvega tunela čmokala, smo se odločili obrniti.
Seveda mi je izjava domnevno boljše polovice, da je moja čelna lampa v avtodomu
pač točno tam, kjer je, rahlo dvignila pritisk. Odpeljali smo se proti La
Paludu in pred njim zavili na Route des Cretes. Panoramska pot vodi v prvem
delu po robu kanjona, nekaj sto metrov nad reko Verdon.
Stene so gladke in
navpične, razgledi iz številnih postajališč pa enostavno čudoviti. Tega res ni
za zamuditi. V daljavi so se videl povsem zasnežene gore in ustvarjale kontrast
na modrem nebu. Ob pogledu v globino z roba kanjona pa bi človek kaj hitro
lahko dobil vrtoglavico.
Na enem izmed postajališč se je reševalna služba ravno
pripravljala na vajo, plezalec pa se je spustil z roba stene in se pripravil na
vzpon. Punca ga je pod vrhom, obešena na vrvi, varovala. Nadaljevali smo s potjo,
večino časa je z nami vozil tudi Ljubljančan. Nič se nismo branili dodatne
družbe.
Cesta se je začela spuščati, na zanimivih razglediščih smo se še vedno
ustavljali. Pod nami smo videli pot GR4, na drugi strani pa tudi južno cesto ob
kanjonu. Spuščali smo se navzdol, cesta je bila ovinkasta in strma. Na srečo je
večji del Route des Cretes enosmeren in se šele ob spustu proti La Paludu spet
spremeni v dvosmerno cesto.
Peljali smo skozi vas in zavili proti Lac de la ste
Croix. Med spustom sem na levi strani ceste zagledal parkiranih več
avtomobilov, poleg belgijskega avtodoma pa je bil prostor tudi za našega.
Preostanku naše odprave sem po telefonu sporočil, da bomo kosilo naredili tukaj
in da se dobimo pri jezeru.
Na hitro sem proučil tablice na Col de l'Olivier, kot se sedelce imenuje, dobil vse potrebne informacije pri
francozu, ki je že prišel nazaj, potem pa sva z Ajdo krenila na Sentier des
Pecheurs, Pot ribičev. Pot je dolga pet kilometrov in pol in naj bi pohodniku
vzela med dve uri in pol do tri ure.
Poteka po regionalnem naravnem rezervatu
Saint Maurin. Bilo je vroče, pot se je v glavnem spuščala, a tako položno, da
sva čez slabe pol ure spet prišla pod cesto. Tu se je začel bolj konkreten
spust. Belgijca, ki sva ju srečala malo nad slapom, sta povedala, da sta hodila
do sem eno uro. Torej greva kar naokrog.
Zaželeli smo si srečno, midva sva si
šla pogledat še slap malo nižje. Voda je mezela po z mahom poraščenem pobočju,
Ajda pa je ob tem zlezla v zanimivo votlino. V nadaljevanju sva se še spuščala,
pod nama so se oglašali ljudje, ki so iz jezera do sem pribrcali s pedolini in
kanuji.
Pot se je sedaj dotaknila reke in pogledala sva, če je voda kaj mrzla.
Tudi na blatno sipino sva šla, toliko, da je Ajda naredila svoj odtis in se podpisala
v minljivo podlago. Pot se je kar vlekla, počasi sva se pričela vzpenjati.
Poznalo se je nekaj utrujenosti.
Nasmejala sva se družini, ki je prišla
nasproti in ob omembi, koliko časa jim bo vzel le spust do reke, zmajevala z
glavo. Končno sva prišla do zadnjega vzpona in že sva bila pri ostankih
avtomobila na Col de l'Olivier.
Ravno takrat sta prišla tudi Belgijca z druge
strani. Poklepetali smo in mu nabrali celo kolekcijo slovenskih evro kovancev.
To je bil vesel. Po kosilu smo se spuščali naprej proti jezeru, zapeljali čez
most in za njim navzdol. Spanje tu glede na tablo ni
dovoljeno, na drugi strani jezera naj bi se menda dalo.
Prijatelji so tu
naredili kosilo. Kar verjeti niso mogli, ko smo se hitro preoblekli v kopalke
in zaplavali. Voda je bila ravno pravšnja, nam se je zdela prav osvežujoča. Še
Gaja je bila tako navdušena, da bi najraje plavala na drugi breg. Še nekaj
zamahov in že smo bili zunaj.
Obleki smo se in se hitro pripravili na odhod.
Nismo hoteli biti cokle, če so nas ostali že počakali. Skupaj smo se odpeljali
do mesteca Moustiers Sainte Marie. Saj ni bil daleč. Peljali smo skozi kraj,
dejansko okoli riti v varžet. Robi in Andrej sta našla parkirišče za cesto, jaz
pa sem šel še malo naprej.
Maja je že hotela, da bi zavil na manjše parkirišče,
potem pa sem ugledal pod seboj veliko parkirišče in nekaj avtodomov. Seveda, o tem mi je pravil Belgijec. Veliko, mirno, tik pod centrom
vasi, tudi prespati bi se dalo. Integrirci so bili vsi z oznako KR. Sami
znanci.
Pozdravili smo se, na kratko poklepetali, potem pa odhiteli vsak v
svojo smer. Mi smo se skozi vas pričenjali vzpenjati proti cerkvici Notre Dame
de Beauvoir iz 12. stoletja. Nad njo je na 227 metrov dolgi verigi zlata
zvezda. Originalna naj bi bila menda iz 13. stoletja, dvignil pa jo je vitez
Blacas v zahvalo, ker se je po sedmi križarski vojni srečno rešil iz
ujetništva.
Pokukali smo v cerkvico in uživali v razgledu na mestece pod nami
ter okolico. Ob spustu so otroci držala sredi stopnic uporabili za tobogan.
Izvirno. Mimo prodajaln s pregrešno drago keramiko, po kateri je sicer kraj
znan (moustierska fajansa), smo prišli do župnijske cerkve, ki pa nas ni tako
zelo navdušila.
Vrnili smo se do avtodomov in pot nadaljevali do mesteca Riaz.
Ko smo se basali na parkirišče sredi kraja, nam je mlada Francozinja v odlični
angleščini predlagala, da gremo malo naokoli, kjer je prostora zadosti tudi za
avtodome. Jaz sem res sledil njenim nasvetom in parkiral na mestih,
rezerviranih za naše zverine, ob šoli.
Večer smo
zaključili s sprehodom po mestnih ulicah, ogledom zanimive pralnice in vzponom
do stolpa, ki je bil včasih del mestnega obzidja. Otroci so bili prav razigrani
in kar težko jih je bilo miriti. Ko sta se Robi in Andrej prestavila poleg
mene, smo rešili težave s Trumo slednjega.
Po pravi ekspertizi in iskanju
varovalk, je zadeva pričela delovati po izklopu in ponovnem vklopu elektro
bloka. Andrej je bil navdušen in na vsak način je hotel, da gremo v mesto na
pivo. Ko smo hoteli naročiti, nam je zadeva postala rahlo sumljiva.
En natakar
je potreboval kar nekaj razlage, da je odšel po drugega, ki je prinesel mali in
veliki kozarec. Valjda velikega, kaj pa je pol litra piva. Bolj kot pivo, nas
je zadela cena. Tri piva precej medlega okusa, v katere so vtaknili dve rezini
limone, šestnajst evrov in pol. Uf, dovolj dogodivščin za en dan, gremo spat!
ROUSSILLON, GORDES – 27.4.2010 – Jutro je prineslo…nov dan. Kot že tolikokrat dosedaj. Po zajtrku smo ga začinili s sprehodom do ostankov katedrale in baptisterija iz 5. stoletja. Čez mostiček, kjer je namesto reke Colostre tekel potoček smo prišli do stebrov rimskega Apolonovega stebra iz 1. stoletja našega štetja.
Otrokom so ostanki postali
igrišče in spet jih je bilo potrebno kar malo miriti. Iz Riaza smo se odpeljali
čez pisano Provanso. Intenzivne barve so sončnemu dnevu posodili modro nebo,
zeleni grmički sivke, rumena polja oljne repice in rdečkasta prst.
Sledili smo
poti proti osamljenemu mlinu pri kraju Montfuron.
Sprehodili smo se do njega, pa ni nič mlel, je bilo premalo vetra. Postali smo,
naredili tudi nekaj slik vasice, nato pa že odrinili naprej. Spet so bila ob
poti neskončna polja oljne repice.
Peljali smo skozi Manosque in naprej do vasice
Roussillon. Parkirali smo na parkirišču pod vasjo, dva
evra je bila cena za cel dan. Iz boksa smo potegnili tri skiroje za otroke in
ob cesti odšli nazaj do »le Conservatoire des ocres«.
Tam bi bilo možno
parkirati tudi zastonj. Ma, ne bomo sedaj gledali na
drobiž. Ostali so si ogledali le vhodni del, potem pa odšli nazaj kuhati
kosilo. Jaz sem kupil kombinirano vstopnico, ki daje dostop tudi do pečin z
okro in se s puncama in Matevžem napotil do obratov stare tovarne.
Videli smo,
kje so nekoč okro ločili od peska, jo namakali in razrezali, osušili na soncu
in na koncu v tovarni počasi drobili, dokler ni ostal samo prah. Če so hoteli
dobiti drugačne odtenke, pa so jo žgali nad veliko pečjo. Posebej nas je navdušilo,
ker smo na eni od tablic ob številnih drugih jezikih zagledali domač napis –
rdeč.
Otroci so našli strgano vrečo z okro in kmalu so bili vsi popackani.
Dovolj, gremo nazaj do avtodoma. Kosilo je bilo že pripravljeno, pa tudi
prepozni nismo bili. Celo Matevž ga je ujel, čeprav mu je Alenka grozila, da bo
lačen, če ne bo pravočasno nazaj.
Po kosilu smo se odpravili proti vasici, pa
pred njo zavili do pešpoti okre (le Sentier des ocres). Na veliki sončni uri
smo pogledali kako mineva čas, kupili vstopnice, ki so nam še manjkale in se
napotili na daljšo pot.
Barve pečin so bile izjemne, osvetljene s soncem so
prav žarele v beli, rumeni, rdeči. Fotoaparat se je kar pregreval. Nekaj
vzorčkov smo nabrali tudi za spomin. Otroci pa so že vedeli, da je okra zabavna.
Tako so si začeli nagajati, se obmetavati in kmalu so bili takšni kot Indijanci
v divjih bojnih barvah.
Nedvomno bi se jih prestrašil še tako utrjen junak, kaj
šele rahločutni starši. Še posebej, ko so ob povratku v trenutku naše
nepazljivosti že mahali visoko sredi strmine. Takoj nazaj! Pot nam ni vzela
veliko časa, pustila pa je toliko bolj močan vtis. Takoj za izhodom je bila
pipa z vodo.
Postanek je bil obvezen, saj je bilo bojne barve potrebno izprati.
Po svoje dokaj jalovo početje, saj bi se otroci barvno zlahka zlili s katero
izmed pečin. Barvo je s kože voda še nekam sprala, z obleke pa precej težje.
Zavili smo še v vasico, ki je vsa v toplih barvah okre.
Ulice so seveda polne
trgovinic z raznoraznimi spominki, razglednicami in drugo kramo. Toda to niti
ne moti, saj nekako spada zraven. Vzpeli smo se do terase nad mestom, od koder
je lep razgled na okolico in pečine, se na kratko ustavili v cerkvi in na trgu
sredi vasi opazovali na steno nabit poziv generala De Gaulla k odporu. Ni se
nam zdel ravno star dobrih petinšestdeset let.
Ob spustu nazaj po ozkih ulicah
je Robi odkril trgovinico, kjer so prodajali razglednice z raznoraznimi motivi
spačkov. Seveda se je moral ustaviti. Otroci pa so bili kregani, saj so s
skircami skakali in kar predivje vozili navzdol. Zato so ostali brez sladoleda.
To je povzročilo eksplozijo naše pubertetnice in lokalna policajka je le debelo
gledala razvneto iskrenje, do katerega je prišlo ravno pred njo. Vožnjo smo
nadaljevali do vasice Gordes. Meni je Garmin, s katerim nas je Robi zvesto
vodil po Provansi, postajal vedno bolj sumljiv.
V vas nas je peljal po precej
ozki cesti, lokalni gostilničar, mimo katerega smo lezli, se je kar držal za
glavo. Še boljša je bila ženska, ki je na ovinku stala sredi ceste in Andrej je
enostavno ni mogel obiti. Pa je kar stala, pogledovala proti gradu mimo
katerega smo vozili in se ni zmenila, da zaradi nje ves promet stoji. Svašta.
Ko je končno lenobno stopila s poti, smo peljali naprej v breg, mimo parkirišča
za avtodome. Ker nismo nameravali ostati čez noč, nanj nismo zavili, temveč
parkirali za cesto. Maja, ki je šla v izvidnico do
parkirnega avtomata, se ga ni mogla nagledati.
Ugotovili smo, da je pol ure
zastonj, le neko številko bi morali odtipkati. Malo smo tuhtali, potem pa
poskusili z 1234. Aparat je gladko izpljunil listek. Sledili sta še številki
4321 in 9876. Odlično. Malo smo sicer sumili, da so to številke, ki krajanom
omogočajo krajše brezplačno parkiranje, a kdo bi to francoščino dobro razumel.
Odšli smo po ulici navzdol do glavnega trga pri gradu. Ravno smo še ujeli
turistične informacije pred zaprtjem, nabrali nekaj prospektov in bili
presenečeni, saj naj bi ogled gradu v nasprotju s podatki v vodniku ne bil
možen. Francozinja je jedrnato pojasnila, da je grad itak prazen in ni kaj za
videti, razen galerije na robu, ki pa se tudi ravnokar zapira. V redu.
Spustili
smo se do cerkve sv. Firmina, pokukali vanjo in odšli proti razgledišču. V
ulici sem opazil psa in ga slikal. Pa mu ni bilo pretirano prav in je renčeč
zašibal proti meni. Uf. Na razgledišču se nam je odprl pogled na ravnico pod
mestom, votline sv. Firmina s staro prešo za olive pa nismo niti pretirano
iskali, niti našli.
Vrnili smo se do avtodomov, jaz sem malo višje še obrnil in
že smo peljali po strmini na drugo stran navzdol. Le nekaj kilometrov naprej
smo parkirali pod cesto na velikem parkirišču, kjer je bilo že nekaj avtodomov. Do vasi z boriji je bilo z avtodomom prepovedano,
kilometer in pol pa se je slišalo kot prijeten večerni sprehod. Torej gremo.
Boriji so starodobna bivališča, izdelana v tehniki suhega zidu iz apnenčastih
plošč. Zidovi so debeli do meter in pol, izvirajo pa iz drugega tisočletja pred
našim štetjem. Do prejšnjega stoletja so jih še redno prezidavali po starih
metodah. Danes naj bi jih stalo še okoli 3000 in res smo si enega ogledali že
ob poti. To je bil tudi razlog, da sem v muzej Le village des Bories, kjer so
obnovili celo vasico, odšel sam z otroci.
Časa za ogled ni bilo pretirano, zato
smo film o restavratorskih delih izpustili in prebrskali raje same borije.
Napisi pred hiškami so pojasnili, kaj je bilo v kakšni izmed njih. Nekatere,
predvsem namenjene bivanju, so bile tudi opremljene. Druge so bile hlevi za
različne domače živali, ovce, prašiče, koze, celo sviloprejke so gojili.
Čemu
so služile shrambe in skednji, nam je bilo jasno, posebej zanimiva pa je bila
vinska cisterna, ki je imela na zunanji strani hiše pipo. Morebiti si je vsak,
ki je bil žejen, lahko kar sam postregel. Še dobro, da so bile hiše grajene
tesno skupaj in se je potem do postelje nekako že zvalil.
Med povratkom so se otroci zabavali, lovili
in pot jim je hitro minila. Odpeljali smo se naprej proti Fontaine-de-Vaucluse.
Robi je iz široke ceste kar naenkrat zavil na ozko enopasovnico, ki je mimo
travnika peljala nekam v goščavo. Nasproti nam je pripeljal terenec, kar ni
dajalo ravno dobrih obetov.
Robi je trdil, da tudi ta pot pripelje prav. Ja,
itak. Garmin. Obrnili smo in se vrnili na glavno cesto. Tudi sedaj je bila pot
skozi vasico na poti malo bolj ozka, spust proti sami vasi pa strm in zavit.
Toda vseeno je šlo brez težav. Peljali smo skozi vas, čez reko Sorgue in
zapeljali na počivališče za avtodome.
Bilo je kar polno,
le ob cesti je bilo še dovolj prostora. Pa tudi nam ni dišalo, da bi celo noč
poslušali mimo vozeče avtomobile. Zato smo malo kombinirali, slišali nekaj
dobronamernih pripomb francozov in nato parkirali v bližini izhoda. Čas je že
bil, da smo spraznili kasete in napolnili vodo.
Ob naših aktivnostih je luč
dneva počasi ugasnila. Robi je bil navdušen, da bo v vasi lahko gledal nogomet,
pa se je vrnil z dolgim nosom, saj francozov v tej vasici žogobrc ni ravno
zanimal. Le v enem lokalu je gorela televizija s pravim programom, pa še ta je
bila zaprt.
Tako je bil obsojen na večerni klepet z nami in dokaj zgodnji odhod
v posteljo.
FONTAINE-DE-VAUCLUSE, ORANGE, CHATEAUNEUF DU PAPE, AVIGNON – 28.4.2010 – Zjutraj smo še malo okupirali oskrbno postajo in ob tem opazovali, kako so se nekateri odpeljali skozi dvignjeno zapornico.
Pa nas niti gorenjsko srce ni preveč bolelo, ko so
jo končno spustili. Tri evre pač ni pretiran znesek. Postali smo ob reki,
opazovali race in ribiča, potem pa odšli do mostu čez reko Sorgue in se ob njej
napotili mimo številnih prodajaln spominkov proti izviru.
Hoje je le za nekaj
minut, fontana pa je, kot je ugotovil pred leti že Dave, dejansko francosko
Divje jezero. Voda namreč iz globin privre v jezerce pod visoko steno in od tam
teče že kot prava reka navzdol. Posedeli smo ob jezeru, opazovali ptice, ki
imajo gnezda sredi stene in uživali v miru.
Do sem se res izplača priti
zjutraj, preden se usujejo na razgledišče hrupne množice. Ljubljančan, naš
stari znanec, nam je kasneje povedal, da je bila čez dan takšna gneča, da do
jezera sploh niso šli. Ob povratku smo šli do tovarne papirja Moulin a Papier
Vallis Clausa.
Prvi del prikazuje izdelovanje papirja na enak ročni način, kot
so ga izdelovali v 15. stoletju. Drugi je seveda trgovina z vsem mogočim,
natisnjenim na bolj ali manj ročno izdelanem papirju in nekatere druge
pisarniške potrebščine.
V vasi sem na hitro skočil še do cerkvice, glede na kip
pred njo in tudi v njej, verjetno posvečeno sv. Juriju. Torej se ne spodobi, da
bi šel kar mimo. Na izhodu iz parkirišča smo denar stisnili v roke Francozu, ki
ga je namesto nas porinil v režo avtomata in odpeljali pod visokim mostom proti
mestu Orange.
Peljali smo proti centru mesta, mimo vojašnice tujske legije in
parkirali na trgu v neposredni bližini antičnega gledališča.
Pogled na parkirni avtomat nas je spomnil na Gordes. Odtipkali smo iste
številke in že smo imeli v rokah listke za parkiranje. Smo se pač
naredili…Francoze.
Mimo gledališča (Theatre Antique) smo šli skozi mesto čez
trg republike in mimo katedrale Notre Dame de Nazareth proti slavoloku zmage
(Arc de Triomphe). Nas je kar navdušil, ohranjenost podob na njem pa
presenetila. Posvečen je bil veteranom, ki so osnovali rimljansko kolonijo v
sedanjem mestu Orange.
Ko so se otroci naletali, smo se hecali, da pojedo
preveč žgancev in so ravno oni strgali debelo železno verigo, potem pa šli
počasi nazaj proti gledališču. Ostali so sklenili, da gredo naprej, mi z Majo
in puncama pa smo zavili v gledališče. Je eno najbolje ohranjenih v Evropi.
Zgradili so ga v začetku krščanskega obdobja na naravni vzpetini Colline-St-Europe.
Sprejel je do 7000 gledalcev, ki so sedeli glede na družbeni položaj. Nad
gledališčem je bil razpet baldahin, ki je gledalce ščitil pred dežjem in
soncem. Nad odrom je kip imperatorja cesarja Avgusta.
Na odru so igrali
tragedije, komedije in pantomimo. Zgodovino gledališča skozi čas pokaže film.
Nas je predvsem presenetilo, da je znotraj njega v 16. stoletju zrasla prava
naselbina, kjer so živeli revni prebivalci. Šele v 19. stoletju so hiške počasi
začeli rušiti in odstranjevati eno za drugo.
Hkrati se je tudi začela obnova
gledališča, ki danes spet kaže svojo nekdanjo mogočnost. Ob gledališču ležijo
ostanki templja. Punci sta že na vhodu dobili knjižici in barvice in z Majo so
med sprehodom po preteklosti reševale naloge.
Ogledali smo si še novo multimedijsko
predstavo, ki tudi s hologrami prikaže zgodovino gledališča od časa Rimljanov
do danes, ko na odru večkrat nastopijo tudi sodobne glasbene skupine. Iz
gledališča smo odšli čez cesto v muzej (Musee Municipial).
V njem je
predstavljena zgodovina mesta Orange v umetnosti, v eni izmed sob je možno tudi
videti, kako so nekoč tiskali na blago, v oddaljeni sobi pa so kamniti
fragmenti in ostanki mozaika. Mimo gledališča smo se vrnili na parkirišče in
odpeljali proti vasici Chateauneuf-du-Pape.
Ob vožnji mimo številnih vinogradov
smo najprej mislili, da so francoski vinogradniki pač leni, potem pa ugotovili,
da imajo kamni, ki povsem prekrivajo tla pod vinskimi trtami svoj pomen.
Odbijajo namreč sončno svetlobo.
Preden smo prišli do vasice, smo zavili do Chateau
des Papes, ruševine papeške palače, katera je v največji meri zgorela v 16.
stoletju v verskih vojnah. Dostop je mimo obokanega vhoda in po ozki cesti. Preostanek naše odprave je tu ravno mlaskal svoje kosilo.
Mi smo se
ustavili le za pogled na ostanke palače, vas in ravnino naokoli. Vzpetina je
namreč prvovrstno razgledišče. Potem pa odpeljali navzdol in parkirali na
brezplačnem parkirišču pri mestni hali, nad bazenom.
Ko
smo pojedli, smo se začeli usklajevati. Robi in Andrej sta malo krožila po vasi
in na koncu zatrjevala, da sta itak mislila priti ravno na to parkirišče, da pa
sem ju jaz zmedel. Ja, pa jade. Vas je središče vinarstva in skoraj vsaka hiša
ima vinsko klet in ponuja degustacije.
Robi je tu prišel na svoj račun. V Lidlu
je zatrdil, da se vino po dva evra tam ne kupuje. V redu. Tako smo otmeno
uleteli v eno od vinskih kleti in kot pravi poznavalci nakazali, da bi radi
degustirali. Ženska se je nasmehnila in nam pod nos porinila seznam vin s cenikom.
Cene so se začele tam nekje okoli 30 evrov za buteljko. Nas je kar izstrelilo
ven. Mimo parkirišča smo odšli do muzeja vina. Najprej smo mislili, da je vse
skupaj samo komercialni nateg, potem pa ugotovili, da je v hiši res
predstavitev pridelave žlahtne pijače in oprema za gojenje, obiranje in
predelavo vina.
Na steni je bil zemljevid vinorodnih dežel. Na našem območju
sta bili dve. Yugoslavie in Croatie. Kam spadamo, se lahko vsak odloči sam.
Seveda se tudi muzej izteče pri zloženih buteljkah, le da so bile cene
nekaterih precej bolj razumne. Malo smo degustirali, nekaj malega kupili in se
vrnili do avtodoma.
Naš naslednji cilj je bil Avignon. Pot ni bila dolga.
Peljali smo proti znanim koordinatam, ob mestnem obzidju in mimo mostu Pont
St-Benezet ter zavili čez Rono na otoček Piot. Takoj ko je bilo možno, smo
zavili desno in na majhnem parkirišču parkirali.
Table
ni bilo nobene, torej bo že v redu. Ker smo želeli ujeti ogled papeške palače,
smo drugim le pomahali z uro in pohiteli naprej. Čez most, levo in potem sledeč
smerokazom. Čisto enostavno. Pripeljali so nas do Place du Palais.
Palača je
bila še odprta, na vhodu pa smo na naše presenečenje srečali znanega
Ljubljančana, ki je kupoval karte. Svet je res majhen, Provansa še bolj. Papeži
so iz Vatikana pribežali leta 1309, vanj pa so se vrnili 1377. V Avignonu so
ostali le še protipapeži, dokler ni leta 1403 še Benedikt Xlll. pobegnil iz
Avignona.
V slabih sto letih so zgradili najprej staro palačo (Palais Vieux),
Klemen Vl. pa še novo palačo (Palais Neuf). Papeški dvor je v 14. stoletju
pomenil za Avignon in okolico središče umetnosti in učenja. Ogled smo začeli
seveda v zakladnici. Bila je prazna. Kaj pa drugega.
Duhovščina in financiranje
vojn v Italiji sta bila draga, zato so vreče z zlatniki vztrajno kopnele.
Pogledali smo si s freskami prekrito kapelo Saint-Jean, se čudili veliki
kuhinji, katere streha je en sam dimnik, šli skozi papeževo sobo in iz terase
občudovali pogled na mesto pod nami.
V eni od sob so bili portreti papežev, šli
smo še čez veliko kapelo, potem pa spet pod sončno svečavo. Palača je ogromna,
toda bolj ali manj prazna. Ko smo malo pred sedmo prišli spet na trg pred
palačo, je bila katedrala Notre-Dame-des-Doms najbližja.
Zavili smo vanjo in
ravno, ko sem stopil v zakladnico, kjer hranijo mašne plašče, monštrance in
relikvije, je pristopil duhovnik in vprašal, če je še kdo notri. Nak, a ja
kakšen problem? Ja, ob sedmih zapirajo. Ali lahko samo še deci pokažem ta
blišč? Itak. Prijazno.
Pa me je slišala le Ajda. Hitro sva šla še enkrat čez
lekcijo cerkvenega bogastva, potem pa skozi cerkveno ladjo stopala proti
izhodu. Nuna nas je pri stranskih vratih spustila iz zamreženega vhodnega dela.
Kam sedaj? Desno so vrtovi Rocher des Doms, kjer naj bi menda nekoč pohajali
papeži, gremo torej tja.
Pa se nam niso zdeli nič posebnega. Ko smo se na drugi
strani že spuščali proti reki, smo ugotovili, da je prehod na obzidje zaprt.
Torej moramo nazaj. Prav. Na Place du Palais smo kupili sladoled, potem pa
stopali proti Place de l'Horloge in mimo mestne hiše z značilnim stolpom že
obračali nazaj proti obzidju.
Skozenj smo zlezli čez enaka mala vrata, kot ob
prihodu. Smo pač bolj skromni in v mesto prihajamo in iz njega odhajamo potiho
in brez blišča. Prečkali smo cesto in se ob vodi sprehodili do Pont St-Benezet
oz. Pont d'Avignon, mostu, ki naj bi ga leta 1177 začel graditi pastir Benezet,
dokončan je bil leta 1185.
Most je bil izjemno pomemben, saj je bil edini
prehod čez Rhono med Lionom in Sredozemljem. Toda ni mu bilo usojeno, da bi
stal prav dolgo. Že leta 1226 ga je Louis Vlll. podrl tri četrtine, po obnovi
pa ga je večkrat vsaj delno odnesla visoka voda.
V 17. stoletju so njegovo
obnavljanje opustili, legendaren pa je postal predvsem zaradi pesmice Sur le
Pont d'Avignon. Dotaknili smo se ga, potem pa odšli ob obali in se čez prometno
cesto morali narediti kar malo Francoze, da smo prišli na most, ki je danes
neprimerljiva konkurenca srednjeveškemu. Seveda po prehodnosti čez reko, po
znamenitosti mu ne seže niti do gležnjev.
Prijatelji so si mesto ogledali bolj
na izi in v tem stilu smo se tudi odpeljali naprej. Cilj je bil Remoulins.
Vasica leži v neposredni bližini znanega akvedukta Pont du Gard. Pred mostom
čez reko Gardon, je parkirišče, kjer je možno prespati.
To se je videlo, saj je bilo na njem že nekaj avtodomov. Parkirali smo in
poklepetali z Nemcem, kateremu se je čez obraz razlezel nasmeh, ko je videl, da
ga končno nekdo razume. Ko smo izvedeli, da sta se parkirišči pred mostom
podražili v zadnjem času za trikrat, smo začeli kombinirati, kako bi si
prihranili ta strošek.
Da bi plačali 15 evrov za tiste pol ure, kolikor
potrebuješ za ogled, se nam je res zdelo pretirano. Končno smo odločitev
prepustili jutru.
PONT DU GARD, TARASCON, LES BAUX-DE-PROVENCE – 29.4.2010 – Zjutraj smo se na svežem zraku najprej pokazali trije mušketirji in ugotovili, da bom še najtežje prišel iz parkirišča.
Zato sta se Robi in Andrej s kolesi odpeljala
do Pont du Garda, da si ga ogledata in preverita situacijo s parkirišči. Jaz pa
sem bil določen, da najdem pekarno in vsaki posadki dostavim dve bageti. Ni mi
bilo potrebno daleč hoditi.
Težavo sem imel le priti čez cesto. Ko sem že imel
zeleno na semaforju, so vozniki svoje jeklene konjičke še kar porivali čez prehod
za pešce z nezmanjšano hitrostjo. Najprej sem si mislil, pih, Francozi, potem
pa ugotovil, da je dejansko semafor samo na eni strani ceste. Sedaj sem
prejšnje misli lahko samo potrdil.
Ko smo pozajtrkovali, je izvidnica že prišla
iz opravljene naloge. Pont du Gard ogledan, parkirišča draga, gremo. Naša
posadka se je razdelila na ostala avtodoma, Robi in Andrej sta nas odpeljala v
bližino znanega akvedukta. Res nas je pogled na mogočno gradnjo nad reko Gardon
presenetil.
Sprehodili smo se ob njem na drugi breg, saj je bil glede na
jutranje sonce od tam pogled še lepši, potem pa ob povratku z otroci in babico
odšli do vrha akvedukta. Nanj se seveda ni dalo, videli pa smo, kje je voda
skozi tunel pritekla do akvedukta in potem tekla čezenj.
Na vratih, ki so
preprečevala dostop, so pustili linico, da se je dalo narediti lepo fotko. Šli
smo še do razgledišča, potem pa spet navzdol. Do vrha akvedukta smo se vzpeli
tudi na drugi strani, vendar pogled tu ni bil tako zanimiv.
Spet smo se
spustili nazaj do starodavnih oliv, jaz sem šel naredit še nekaj fotk, ostali
pa proti kraju, kjer smo bili domenjeni s šoferjema. Ko je pripeljal Robi, smo
bili pripravljeni. Jaz sem odprl vrata, ostali pa so eden za drugim hitro
poskakali noter. Rekordni pit stop.
Pri Andreju ni šlo tako hitro, saj je imel
vrata zaklenjena. Pa, saj ni bilo gneče na cesti. Vrnili smo se na parkirišče
in kaj kmalu odpeljali proti Tarasconu. Jaz sem le vozil zadaj, navigacije
nisem niti pripravil, saj nas vendar vodi Garmin. Ko smo prišli v mesto, sem
opazoval nizke cene goriva.
Škoda, ker se Robi nič ne ustavi. Pred kanalom Rone
(Canal du Rhone a Sete) Robi ni zavil
čez most, temveč v stari center mesta. Ja, Garmin, itak. Vijugali smo med
železnimi ograjami in vedno dlje kot smo lezli po ulici, vedno več ljudi ob
cesti se je držalo za glavo.
Ko smo se ustavili, sem pogledal v ogledalo in za
seboj zagledal modre lučke. Police Municipale. Hodila sta do vsakega od nas in
razlagala nekaj takšnega, kot da nas bosta skušala spraviti ven. Robi je odpeljal
naprej, Andreja pa je hotel policaj obrniti v prečno ulico. Ja, pa jade.
Zarolati sedemmetrsko zverino v ozki ulici za 90 stopinj. Neizvedljivo. Med
tem, ko je tudi policaju postajalo jasno, da ne bo šlo, je prišel še drugi in
poročal, da se je Robi prebil skozi. Torej gremo naprej. Saj je kar šlo,
avtomobilov nasproti na srečo ni bilo, saj je bilo prostora med železnimi
količki ravno za nas.
Cesta se je razširila v manjši trg, možnost naprej je
bila levo skozi ožino. Šlo je na tesno, vendar je. Ko sva pripeljala naprej do
obzidja, je policaj prišel za nama in se držal za glavo. Ni si mislil, da nama
bo uspelo. Ko je Andrej omenil Garmina, je samo še bolj zmajeval.
Ko pa mu je
omenil ozke ulice, je le rekel »Welcome to France«. Itak. Odredil je, da gremo
levo in tako sva tudi naredila. Ter čez nekaj deset metrov prišla do križišča.
Naprej in levo slepa ulica, desno podvoz, višina 2,8 metra. Na srečo se je dalo
obrniti. Policistu je bilo nerodno in se je opravičeval, a kaj se more.
Sedaj
sta policista vozila pred nami, spotoma smo pobrali še Robija in vozili za
njima vse okoli starega dela mesta do parkirišča pri areni.
Policistoma smo v zahvalo ponudili slovensko pivo, pa ga nista hotela vzeti.
Saj ga lahko kasneje…ne, ne moreva z njim na postajo. Ma, potem pa merci in
adijo.
Odšli smo do gradu, se vzpeli proti vrhnjemu delu, ki pa ga je oskrbnik
ravno zaklenil. Siesta. Mene je bolj motilo nekaj drugega. Namreč to ni bilo
niti mesto, niti grad Tarascon, kamor smo bili namenjeni. Zašli smo v ožine
mesta Beaucaire, ki je na drugi strani reke in policista sta nas, ko smo
omenili grad, pripeljala seveda do njihovega. Gremo torej dalje.
Sedaj sem
vodstvo prevzel jaz, navigiral do bencinske Total s poceni dizlom (1,12) in
naprej proti Roni. Ko smo pripeljali čez njo, je bilo treba le še zaviti levo
in že smo bili pri gradu Tarascon. Grad je zgrajen na
strateškem položaju ob reki.
Sprva so ga naredili iz lesa in kamenja, leta 1400
pa so Ludvik ll in njegovi sinovi zgradili mogočen grad. Ta je v teku zgodovine
služil različnim lastnikom kot renesančna palača, v 18. stoletju pa so ga
spremenili v zapor. Leta 1932 se je pričela obnova, ki mu je prinesla stari
sijaj. Seveda bolj zunaj, saj je znotraj prazen.
Spet so se ostali odločili, da gredo dalje, Maja in babica kuhat kosilo, jaz pa z otroci prisluhnit zgodovini med hlad visokih zidov. Sprehodili smo se skozi park s poskočno vodo in čez vhodni mostič prišli do glavnega dvorišča.
Sobe v gradu so danes bolj ali manj
prazne, na stenah so slike, natisnjene na plastificirano platno, ki pred očmi
obiskovalcev slikajo življenje v srednjem veku. Le po napisih je možno
razbrati, čemu je posamezen prostor nekoč služil. No, pri stranišču niti ni
bilo potrebe po posebni razlagi.
Sicer pa smo šli skozi kapelo, dvorano za
žure, kraljevi salon, spalnico kralja, sprejemno dvorano. Najbolj zanimiva je
seveda streha, iz katere je odličen pogled na mesto Tarascon, Rono in mesto
Beaucaire z gradom na drugi strani.
Zanimivo je, da je cela streha pohodna, ob
robu pa je med prekladami možno med nogami gledati tla 48 metrov nižje.
Vrtoglavo. Ob spustu smo šli še v sobo galej, kjer so na stenah grafiti gradu
in galej, pokukali, kje so bili zapori, nato pa na parkirišču trkali in
spraševali, če je kosilo že pripravljeno.
Polnih želodčkov smo se odpeljali po
sledeh prijateljev. Navigirali smo proti vasici Les Baux de Provence. Vzpenjali
smo se do vasi in peljali mimo. Ko sem bil že malo skeptičen, če nismo
predaleč, smo na levi zagledali parkirišče, Robi in Andrej sta bila že tam.
Ker so bili šele pri kosilu, smo mi čas izkoristili za obisk vinske
kleti Caves de Sarragan v bližini. Oči so nam skoraj izpadle, kaj takšnega se
splača videti. Pa ni bilo toliko sodov ali buteljk. Dvorišče pred vinsko kletjo
in sama klet sta namreč vrezana v skalo.
Tako imaš občutek, kot bi prišel izpod
stropov visoke katedrale v mogočno podzemno votlino. Čeprav nas gostilničar
sprva ni prav preveč opazil, se je kasneje le toliko potrudil, da nam je ponudil
v degustacijo merlot in rose. Tudi Ajda je v prvega pomočila jezik, pa se le
skremžila in mi vrnila kozarec.
Vsekakor so ženske rose povsem skritizirale z
oceno »kot vodeni sok«, tako da je v vrečki z nami nazaj na dnevno svetlobo
potovala steklenica merlota. Katero izbrano vino imajo v velikih cisternah v
votlini, pa tako ali tako nismo izvedeli.
Z Robijem smo se peš odpravili proti
vasici, Andrej pa nas je kmalu prehitel s kolesom. Šli smo mimo Cathedrale
d'Images in se vzpeli v vasico. Ozke ulice so se nam takoj priljubile.
Vzpenjali smo se proti vhodu v grad.
Robi je malo kolebal, pa smo ga z Matevžom
prepričali, da si gremo vsekakor pogledat trebušeje. Otroke smo si posojali
tako, da smo ubodli najboljšo kombinacijo za vstopnino, pobrali avdio vodiče in
pri trebušejih srečali Andreja. Dva kao viteza, sta uganjala norčije.
Jaz sem
se sprehodil po razgledni skali mimo spomenika Charlounu Rieu. Pod skalo se
začenjajo vinogradi in oljčni nasadi. Nekoč so tu rasle predvsem oljke, potem
pa jih je v dveh zmrzalih prejšnjega stoletja pomrznilo 80 odstotkov. Zato so
lastniki izpraznjen prostor zasadili z vinogradi. Sedaj se oljke vedno bolj
vračajo na ravnice okoli Chateau des Beux de Provence.
Glumača sta ob mojem
povratku iz množice izbrala ravno Alenko. Prikazala sta, kako si zamišljata
samoobrambo. Seveda je vse izpadlo precej hecno, predvsem pa je bila Alenka
deležna bučnega aplavza. Viteza sta si sedaj vzela malo odmora, mi pa smo šli
na sprehod mimo oblegovalnih naprav po gradu.
Otroci so na vhodu dobili knjižice
in svinčnike in so med letanjem po gradu iskali črke. Ostali smo se raztepli in
raziskovali ostanke nekdaj mogočne utrdbe. Zlezli smo na prvi in drugi stolp,
pri čemer je vzpon kar malo zahteven, saj so stopnice v mehki kamnini nekje že
močno zlizane. Ali od kovinskih špičakov srednjeveških vitezov ali podplatov
številnih obiskovalcev današnjega časa, ne vem.
Kapela, bivalni prostori, klet,
cisterne za vodo in golobnjak, marsikaj je bilo za videti. V osrednjem delu je
bila včasih vasica z obrtniki in kmeti. Od hišk v teku časa seveda ni nič
ostalo. Med našim raziskovanjem sta glumača končno pričela pripravljati trebuše
in izstrelila vodni balon. Danes so gledalci ploskali, pred davnimi leti pa bi
grajska gospoda, oblegana z vodnimi bombami, po tleh popadala kvečjemu od
smeha.
V kapeli smo si pogledali film -
znamenitosti Provanse iz zraka, nato pa že zastavili korak proti izhodu.
Med spustom skozi vasico smo spet šnofali po izložbah številnih prodajalnic
spominkov, potem pa sopihali proti parkirišču. Nenavadne skalne oblike vse
okoli, so nas ponovno navdušile. Next stop - Arles.
Med vožnjo proti temu
provansalskemu mestu, sem se za minuto ustavil na parkirišču pri samostanu
Montmajour. Ura je bila pozna, dostop zaprt. Pa je bilo vseeno zanimivo pogledati
zunanjost benediktinske opatije iz 10. stoletja. Ker so ostali ušli naprej, nas
je navigacija vodila proti počivališču v Arlesu.
Videl sem sicer avtodome na
parkirišču, vendar mi sprva ni bilo jasno, kako do njih. Zato sem zavil ob Roni
in peljal mimo avtobusne postaje. Glej, saj so tam spredaj tudi avtodomi. Ko
sem prišel bližje, sem ugotovil zmoto. Cigansko naselje.
Za mano sta prišla
tudi Robi in Andrej, ki sta me čakala v enem od krožišč. Sem tako šibal, da ju
sploh nisem opazil. Ker nam okolica ni dajala ravno dobrega vtisa, je sledil
obrat in povratek mimo parkirišča, pod Porte de la Cavelerie in naokoli proti
parkirišču z avtodomi.
Dejansko okoli riti v varžet.
Prostora je bilo ravno še prav. Ko sta se odpeljala dva osebna avtomobila, smo
vsi lahko parkirali skupaj. Ob tem nas je takoj pozdravil Francoz, ki se nas je
spomnil iz Fontaine-de-Vaucluse. Bo n' žur, smo odgovorili. Pa res pravega
zvečer ni bilo.
Najprej smo si izprašali vse možne prekrške, ki smo jih v teh
dneh naredili na cesti, potem pa sedli na zid ob avtodomih in med tem, ko so
otroci gledali risanke, klepetali do onemoglosti.
ARLES, AIGUES-MORTES, CAMARGUE – 30.4.2010 – Jutro se je takoj po zajtrku začelo z iskrenjem. To se je stopnjevalo do poka. Jah, puberteta. Z zamudo smo odšli, potem, ko se je dim razkadil, za ostalimi. Čez Porte de la Cavalerie proti areni. Sprehodili smo se mimo nje, kukali, kjer se notri kaj vidi.
Pa niso bile kovinske tribune videti prav nič privlačne. Ujeli smo
prijatelje in pogledali, kaj piše na pojasnili tabli. Potem pa mimo antičnega
gledališča zakrožili po mestnih ulicah nazaj proti avtodomom. Nekaj časa je
trajalo, da smo se vsi zvrstili na oskrbni postaji, potem pa že peljali iz
mesta in naprej na jug, proti pokrajini Camargue.
Ob cesti so bila številna
riževa polja, nekatera še prazna ali z le prvimi nežnimi bilkami, sem in tja pa
je kje riž že prav konkretno poganjal. Zavili smo proti kraju Aigues-Mortes ali
mrtve vode po naše, pred njim napadli lokalni market in nato navigirali čez
most do počivališča za avtodome.
Cena 12 evrov nas je
obrnila, spustili smo mimo gasilno vozilo na nujni vožnji, se strmo vzpeli
nazaj na most in peljali ob mestecu do parkirišča, primernega tudi za avtodome
na drugi strani. Cena 1,6 evra na uro, se nam je za
krajši obisk zdela precej bolj primerna.
Najprej smo se seveda ustavili ob
konjih, ki so se pasli na bližnjem travniku. Otroci so jih pobožali, starejšim
pa se je eden prav grdo nasmejal. Hej, rumeni zobje niso ravno ogledalo konjske
kulture! V mesto smo zakorakali skozi enega od stranskih stolpičev, Maja pa nam
je ob tem pripovedovala, da so morali ljudi pred stoletji podkupovati, da so se
prišli naselit v ta odročna slana močvirja.
Hodili smo po ozkih ulicah, med
hiškami, ki so takšne, kot so bile okoli leta 1300, ko so mesto zgradili.
Številne izmed njih ponujajo danes takšne ali drugačne spominke, nekatere so
spremenjene v restavracije. Pisano življenje mesta se je danes dopoldan žal
utapljalo v sivini in dežnih kapljah, ki so občasno padle z neba. Dežniki, ki
smo jih imeli s seboj, so kar prav prišli.
Mimo cerkve Notre-Dame des Sablons
ali Naše peščene gospe, smo šli čez Place St-Louis proti Porte de l'Organeau. Z
Robijem sva se povzpela po stopnicah pod obzidje in naredila nekaj fotk. Temni
oblaki nam niso dali volje, da bi se vzpeli na obzidje, tudi razgled v takšnem
vremenu ne bi bil bogvekaj.
Zato smo se ob obzidju in po mestnih ulicah vračali
do Porte de la Reine in nazaj na parkirišče. Do njega sva z Majo prišla ravno
minuto, preden bi bilo potrebno plačati še drugo uro. Hitro sva vtaknila notri
kartico in denar, potem pa pred parkiriščem počakala na Robija in Andreja.
Pot
nas je vodila nazaj, v smeri Saintes Maries de le Mer. Ob cesti smo opazovali
bele konje, videli pa smo tudi znamenite črne bike. Naš naslednji postanek je
bil pri Parc Ornithologique du Pont-de-Gau.
Najprej smo
naredili kosilo, saj je bil čas že pravi, potem umirili otroke, ki so se igrali
po parkirišču in odšli do vhoda. V rezervatu za ptice Pont-de-Gau živi večina
vrst camarških ptic. Dvakrat na letu pa
se tu ustali še okoli 350 vrst selivk, ki potujejo na jug oziroma sever.
Glavna
atrakcija pa so seveda Flamingi ali Plamenci, ki jih je v Camargueu okoli
10.000 parov. V parku je več poti, glavni sta desna, ki je dolga tri kilometre
in je za navadne smrtnika zaradi velikega števila različnih vrst in predvsem
Plamencev bolj zanimiva. Leva je dolga štiri kilometre in so jo ob našem obisku
ravno urejali.
Mimo kletk s sovami smo prišli do lagune Marais A. Lamouroux,
kjer je bila največja skupina Plamencev. Lahko smo jih opazovali čisto od
blizu, se smejali njihovi nenavadni hoji, navijali ob razburljivem kreganju in
se čudili, kako veliki so med letom. Ne vem, koga bi te graciozne ptice pustile
ravnodušnega.
Na otočku na drugi strani je stalo drevo, polno ptic. Vrsta
čapelj je verjetno gnezdila v vejah precej suhega osamelca. Šli smo okoli
Marais de Pont de Gau in opazovali galebe in številne druge ptice, ki so bodisi
krožile okoli nas ali pa pristajale v trsju.
Ko smo prišli do točke, kjer se je
možno vrniti do izhodišča in tako zaključiti krajši del poti, je Andrej
sporočil svojo odločitev, da gredo proti avtodomu, mogoče še na kratko proti
Saintes Maries de le Mer in potem proti domu.
Mi smo imeli še nekaj več časa,
pa tudi Alenka je Robiju potarnala, da bi se rada nahodila. Zato smo se od
Andreja poslovili in povsem iskreno zatrdili, da nam je bilo v družbi njega in
njegove družinice zelo prijetno. Pomahali smo si z upanjem, da se kmalu spet
kaj vidimo.
Na daljši poti so nas table prepričale, da bo potrebno ravno v
obratno smer, kot jo je kazal zemljevid, ki smo ga dobili na vhodu. Izgleda, da
so z obnovo velike lagune Marais de Gines tudi obrnili smer. Pot bi ne bila
pretirano zanimiva, če nam ne bi družbo delale in norčije uganjale nutrije.
Sprva smo mislili, da so bobri, potem pa po obliki repa ugotovili, da bo to
neka druga žival. Najbolj hecno je bilo, ko smo stali ob luknji v tleh, pa je
iz druge strani poti mimo nas prišibala nutrija in se zapodila vanjo. Nič ne
boste stikali okoli moje hiške, si je verjetno mislila.
Videli smo sicer tudi
kar nekaj ptic, toda povsem brez vsakršnega ornitološkega znanja, smo bili
čisto bosi. Lepi tiči pač. In nič več. Je bil pa pogled na veliko laguno Etang
de Gines, obsijano s posameznimi sončnimi žarki skozi zlato trsje, prav
poseben.
Šli smo še do opazovalnice, nato pa ob oprezanju za nutrijami počasi
nazaj proti izhodišču. Smejali smo se podgani, ki je pticam kradla hrano in si
pogledali male sove. Na pojasnilni tabli pred izhodom smo si še enkrat lahko
prebrali vse o razliki med bobri in nutrijami.
Spet na cesti, smo peljali proti
Saintes Maries de la Mer, brez težav našli počivališče za avtodome in tam
parkirali. Nihče ni prišel do nas, torej verjetno drži,
da kasirajo le zjutraj. Odšli smo na sprehod ob obali in naprej do centra
kraja, ki ima ime po treh Marijah – Mariji Magdaleni, Mariji Jakoba (sestra
Device Marije) in Marji Saloma (mati apostolov Janeza in Jakoba).
Ko so jih
skupaj s služabnico Saro, sv. Marto in njenim bratom Lazarjem izgnali po
križanju, so z ladjo pristale na tem območju. Tri Marije so tu tudi ostale.
Pokukali smo v cerkev, posvečeno seveda Mariji – Eglise de Notre-Dame-de-la-Mer.
V kripti cerkve je kip zavetnice ciganov, Sare, črna Madona. Dostop na
razgledno streho cerkve je bil pozno popoldan že zaprt, zato smo počasi odšli
nazaj proti obali. Kraj je poln trgovinic, kjer pa so se nam cene zdele višje
kot drugje po Provansi, hkrati pa je bila ponudba še posebej kičasta.
Kar malo
razočarani smo bili, saj smo pričakovali prijetno staro obmorsko vasico in po
možnosti kakšen pravi ciganski žur. Pa ni bilo nič od tega. Ob povratku se je
Živa zaradi papuč zvrnila na obalnih skalah in tako je bilo norenja za nekaj
časa konec. Na srečo razen dveh črnic ni bilo hujšega.
Tudi ob odhodu iz
parkirišča nas ni nihče začopatil, torej smo se mirno odpeljali iz vasi. Sprva
smo se vračali proti Arlesu, potem pa zavili v smer proti Salin de Giraud. Mimo
nas je drsela nežna camarška pokrajina. Ob cesti so se pasli beli konji, na
pašnikih smo spet videli črne bike z mogočnim rogovjem.
Glavne ceste so bile
široke, stanske malo ožje, a prav nič prometne. Ko smo se peljali iz mesteca
Salin de Giraud proti sloviti plaži Piemanson, smo opazili velike kupe soli.
Solna industrija tu prav cveti. Soline pa so hkrati tudi področje, kjer se
hranijo številne ptice, v daljavi smo opazili Plamence.
Ko smo se bližali
plaži, sem bil navdušen, saj sem mislil, da so pred nami na obali avtodomi. Ko
smo prišli bližje, smo videli, da so to prikolice, večina jih je bila vsaj na
prvi pogled že precej zjahanih. Presneto, to ne more biti drugega, kot cigani.
Kam za vraga smo prišli?
Na desni je bilo nekaj avtodomov, toda mivka je
izgledala precej sumljivo. Zato smo zavili levo in peljali po utrjenem delu.
Prav nič nam zaupanja ni povečal pogled na prvi zakopani avto in čez nekaj
deset metrov na še enega, ki so ga ravno tiščali iz sipke podlage.
Z Robijem
sva parkirala ob utrjenem delu, da bi se lažje izkopala ven, če bo potreba. Mene sta skrbela le vreme, saj bi dež precej zapletel položaj in pa
sosedje. Avtodomov skoraj ni bilo, vse samo prikolice. Odšli smo do morja, bosa
hoja po mivki je bila prijetna.
Opazovali smo ribiče z njihovimi dolgimi
palicami, nabrali prve školjke, potem pa klepetali pred avtodomoma. Tastari.
Mladina se je vrgla v gradbeništvo in začela zidati grad. Dokler seveda nismo
odpiskali polčasa in so se morali, čeprav neradi, podrediti otresanju in
čiščenju mivke. Ta je enostavno lezla iz vsakega rokava in se jo je bilo
nemogoče povsem znebiti.
SKOK ČEZ AZURNO OBALO – 1.5.2010 – Ponoči sem se enkrat zbudil in pogledal skozi okno. Zvezde na nebu so me pomirile. Dokončno pa me je zbudilo preseljevanje narodov. Bilo je kot v sceni iz filma Dan neodvisnosti, mimo nas so se množično vozile prikolice, ena za drugo.
Prvi maj je bil dan, ko so vse svoje podrtije za naslednje štiri mesece
privlekli na plažo, jih tam postavili in tako postali novodobni cigani. Mi smo
paru, ki je kazal jasen namen, da zasede naše mesto, v odlični namivkopiširiši
francoščini pojasnili, da bosta morala počakati še kakšno uro, kar sta povsem
stoično sprejela. Kaj pa je končno ena ura proti štirim mesecem užitka.
Z
Robijem sva se sprehodila do uvoza na plažo in prešnofala desno stran. Postalo
nama je jasno, kaj je mislil Udi. Tista stran je namreč opremljena s tablicami
regionalnega parka, na vseh uvozih so suha drevesna debla.
Še zadnjič do morja,
malo zakopavanja nog v presenetljivo topli mivki in čakanja, da otroci zgradijo
grad do konca. Potem pa čiščenje. Seveda neuspešno, kakšna kila mivke je
zagotovo še v luknjah avtodoma pripotovala domov, tako, za spomin. In počasno
speljevanje, vožnja po sipini do asfalta in s tem začetek potovanja proti domu.
Bikcev danes nismo uspeli videti, takoj za Salin-de-Giraud smo zapeljali na
trajekt, ki nas je za pet evrov prepeljal čez Rono (Grand Rhone). Peljali smo
proti Maresillu, ko pa je cesta prešla v avtocesto, je Robi takoj zavil iz nje.
Uvijala sva skozi Martigues in nad njim našla pri Cerrefourju najcenejši dizel
na poti. Ni šlo prav veliko v tank, toda ceni 1,102 se nismo mogli odreči.
Robi
je bil končno sit moje razlage, da je avtocesta proti Marseillu brezplačna in me
je poslal naprej. Avtocesta je bila res zastonj, za Marseillom smo zavili iz
nje in po običajni cesti nadaljevali nad St. Tropezom proti Cannesu po cesti
N7.
Krajši postanek je Robi izkoristil za kuho kave, Maja pa kar za hitro
kosilo. Ker sem še malo kompliciral, kje bi šli, je Robi odrinil naprej in
napovedal, da se zvečer dobimo v Cremoni. Tudi prav. Pojedli smo, potem pa
peljali skozi Cannes, seveda po glavni promenadi, mimo dvorane v kateri se
odvija sloviti filmski festival.
Samo še kakšna filmska diva na rdeči preprogi
je manjkala. Najraje bi ustavil, poslal ven Majo in gledal, kako bi na videz
presenečeno obstala v soju luči in bliskavic. Pa je bil avto premalo eminenten
in bi hitro kakšen prepotentnež za mano začel trobiti. Torej naprej.
Peljali smo
mimo Antibesa proti Nici, ko nam je nasproti pripeljal znan avtodom. Robi.
Haloooo. A so kaj pozabili, da se vračajo? Nismo se uspeli prepričati, gremo
pač vsak svojo pot. Mi smo peljali do Nice, sledili tablam proti Mentonu in se
tako izognili obalni gneči.
Nad kneževino Monaco smo zavili po cesti navzdol,
se na kratko ustavili pri tablah za garažno hišo za avtobuse in avtodome. Ker
smo vedeli ceno, smo sklenili peljati dalje. Pa nismo prišli ravno daleč. Je
vse stalo oziroma se pomikalo po polžje.
Na prvem krožišču še nisem razmišljal
o obratu, na drugem že zelo resno, na tretjem se pa itak ni več dalo. Bi moral
čez dvojno črto, zraven pa dva resna monaška policista. Ko smo skozi Monte
Carlo lezli proti Mentonu, je Maja odkrila razlog. Ni bil zbor delavcev na
njihov dan, temveč grand prix starodobnikov. Nekatere ulice so bile zaprte, vse
ostalo pa zabasano.
V Mentonu so bila vsa parkirišča, ki smo jih uspeli
ugledati polna, torej gremo naprej. Gužva na cesti se je nadaljevala tudi v
obalnih mestih Italije, lezli smo do Sanrema in potem pred Imperio obupali.
Promet se je sicer malo sprostil, bil pa je čas za večerjo, prostega parkinga
pa nikjer.
Zavil sem na avtocesto, na prijetnem in lepo urejenem počivališču
smo povečerjali, potem pa peljali naprej proti Cremoni. Tam smo parkirali na
znanem počivališču, le nekaj minut za nami pa je pripeljal tudi Robi. Se mi je
zdelo, da je na avtocesti nekaj časa vozil za menoj.
Oni so ob presenetljivem
obratu iskali mesto za kosilo, potem pa so nam bolj ali manj sledili.
Poklepetali smo, šli pozdravit Hymer družbo iz Gorenjske, potem pa spat. Vsi,
razen Robija, temu je Alenka šele ob štirih zjutraj dopovedala, da bo potrebno
v posteljo.
CREMONA, GARDALAND – 2.5.2010 – Jutranje bujenje je še kar dobro uspelo, hitri kvazi zajtrk tudi še nekako. Oblačenje je bilo že bolj težavno. Dobro jutro smo voščili Robiju, ki je jasno kazal, da je bila noč presneto naporna in kratka. Potem pa malo pred osmo uro že hodili proti centru Cremone.
Od parkirišča za avtodome je
oddaljen le nekaj minut, smer mi je bila že izpred tedna dni povsem jasna. Zato
smo kmalu stali pred stolnico z najvišjim zvonikom (Torazzo) v Italiji. Vzpon
nanj, pa tudi ogled krstilnice (baptisterija) danes ni prišel v poštev, saj se
odpreta šele ob desetih. Takrat bomo mi že devetdeset kilometrov proč.
Mesto se
je šele prebujalo, kar si čutil na vsakem koraku. Sprehodili smo se po trgu
Piazza del Comune pred stolnico, nekaj minut prisluhnili slovesnemu vzdušju
maše v njej in ob tem na tihem ugotavljali arhitekturne posebnosti cerkve,
posvečene Marijinemu vnebovzetju. Presežki tako zunaj, kot znotraj.
Ob vračanju
proti avtodomu, smo uvideli, da je Cremona tudi center izdelovalcev violin, k
njihovim delavnicam so usmerjale številne tablice. Prisluhnili smo pesmi, ki so
jo udarjali zvonovi cerkve sv. Abbondija. Ajda mi je razložila, da igrajo nek
kanon. Uf, torej smo res že v letih, ko nas učijo otroci. Hitro gre čas.
Pomahali smo Alenki in ji zaželeli srečno pot. Potem pa odrinili proti
bencinski črpalki. Dizel je bil bistveno dražji kot teden dni nazaj, zato smo
bolj varčno natočili, potem pa že drveli po avtocesti proti Peschieri. Na
izvozu iz avtoceste sem se tako jezil nad počasnim Nemcem, da sem seveda zašel
na cesto proti Veroni in naredil do parkirišča pred Gardalandom ovinek okoli
riti v varžet.
Pa nič zato, kilometer ali dva več, smo se pa izognili sami
Peschieri. Parkirali smo, s puncama sem na hitro zagrabil vse potrebno za
današnji krajši obisk parka in kot bi mignil smo že prvič drveli z Mammutom.
Seveda je bilo vajo treba ponoviti, nato pa je bila gneča za naš okus že
prevelika.
Smo odhiteli do Jungle Rapids, kjer smo iz pomenka Hrvatov pred nami
izvedeli, da je na Atlantidi prišlo do okvare. Z okroglimi rafti smo se naokoli
peljali s poševnookimi navdušenci nekje iz Azije. Debeloriti predstavnici
ženskega spola sta se med vožnjo tako hihitali in vreščali, da je bilo bolj
zabavno gledati njiju kot okolico.
Ob enajstih se je odprl še preostanek parka.
Seveda smo odšprintali do Sekvoje. Je bilo treba, da nam pride malo krvi v
glavo. Potem pa smo se še zarolali na čarobni gori in postrelili vse vire
energije pri Ramzesu. Umirili smo se ob vožnji z ladjico Corsair, potem pa
ugotavljali, da se je tudi v tem delu parka gneča povečala.
Zato smo se
odpravili proti vhodu, Maji sporočili, da bomo postavljen limit dveh ur seveda
malo prekoračili in za konec zavili na Atlantido. Je čisto mirno sprejela. Me
toliko pozna, da je nekaj takšnega pričakovala. Videli smo, da so zadevo že
popravili in med tem, ko so ostali metali denar proč z nakupom polivinila, smo
se mi junaško posedli v prvo vrsto.
Med spusti smo sedeli vzravnano, jaz sem
jih celo snemal. Kaj bi nekaj moče, itak gremo domov. In res smo poštempljani
priracali nekaj čez dvanajsto do avtodoma. Hitro smo pojedli kosilo, potem pa
že peljali proti Veroni. Maja je izgubljala živce, saj bi bila rada čim prej
doma, jaz pa sem trdil, da bo tam dizel cenejši.
Končno mi je postavila
ultimat, še malo zviranja in tank je bil do Slovenije poln. Seveda je potem
nisem mogel prepričati za vožnjo skozi Verono, potrebno je bilo nekaj
kilometrov nazaj in na avtocesto. Vse, samo, da je mir v hiši. Vožnja je minila
brez zapletov, mirno in zaspano.
Edina zabava je bila navigacija, ki me je
vztrajno pošiljala proti Gorici in to celo, ko smo bili že tik pred izvozom za
Fernetiče. Šele takrat mi je kapnilo, da ji je Maja pozabila ponovno zabičati,
da imamo vinjeto. Pa je hotela nekje čez hribe domov. Pa kaj še.
Predzadnji pit
stop v Sežani za točenje goriva in na Lomu za odlivanje zadnjih pridelkov.
Potem pa brez ustavljanja do Milj. Presneto lepo je bilo spet priti domov.
Rekord |
Centrifuga |
Narobe svet |
Sekvoja in čarobna gora |
A bo kaj špricnilo? |
Itak! |
Delfin |
Načrt |
Skrivnosti Atlantide |
Pravljična dežela za malčke |
To je torej deževni gozd... |
V Gardalandu je že vse zeleno |
Delfinčka |
GARDALAND, CREMONA – 24.4.2010 – Zjutraj smo ugotovili, da so blizu nas parkirali tudi Silver in druščina njegovih prijateljev. Po zajtrku smo spregovorili nekaj besed o naših načrtih. Potem pa odpeljali do parkirišča pred Gardalandom. S puncama sem spet pohitel naprej v park, Maja pa je imela še toliko za pripraviti. Saj smo bili že navajeni.
Pogled strojevodje |
Jungle Rapids |
Izbruh vulkana |
Pogled na Gardaland iz letečega krožnika |
V rožicah |
PalaBlu |
Za nekaj časa bo dosti... |
Vožnja proti Cremoni |
Ulice Cremone |
Il Barbacco |
Torazzo |
Piazza del Comune |
VONJ PO AZURNI OBALI, EZE – 25.4.2010 – Zjutraj bi seveda ponovno raje, da bi vstali prej. In se napravili. Pozajtrkovali. Odšli. A kot ponavadi, temu ni bilo tako, pripravljeni smo bili šele okoli devetih. Stranišče spraznjeno, voda tudi, napolnjena. Gremo.
Vožnja ob italijanski obali |
Čas za kosilo |
Hribi nad počivališčem |
Ventimiglia |
Parfumerija Fragonard |
Izdelovanje mila |
Kremce za vse težave |
Sestavine za mešanje čarobnih žaub |
Izdelki g. Nosa |
Kot v zlatarni |
Vasica Eze |
Cerkev |
Ozke ulice |
Jardin Exotique |
Pogled deklice na Azurno obalo |
Ostanki gradu iz 14. stoletja |
Pogled na Eze od zgoraj |
Naši dekleti |
Taščin sedež |
Pljuvalnik |
Streha |
Vas je skoraj galerija |
Pokopališče v Ezeju |
Raznovrstne začimbe |
Luksuz v Nici |
Promenade des Anglais |
Vožnja iz Grasseja proti Castelanu |
Dan počasi ugaša |
CASTELLANE, VERDON, MOUSTIERS SAINTE MARIE, RIEZ – 26.4.2010 – Res zjutraj nismo bili pretirano pozni. Odšel sem v vas do najbližje pekarne in pričel se je tečaj francoščine, drugi del.
Skala |
Parkirišče pri Castellanu |
Ozke mestne ulice |
Stolp je del mestnega obzidja |
Notre Dame du Roc |
Notranjost kapele |
Senca nad mestom |
Pogled na kapelo iz sosednjega griča |
Most na Napoleonovi poti |
Prihajamo v sotesko Verdona |
Vožnja skozi sotesko |
Sredi pobočja vodi cesta do Couloir Samson |
V tunelu smo si svetili z lučkami |
Povratek iz soteske pri koluarju Samson |
Stranska soteska |
Pogled na kanjon iz Route des Cretes |
Verdon |
Plezalec v steni kanjona |
Pogled preko kanjona na južno stran |
Sentier des Pecheurs |
Slediti je treba rumenim markacijam |
Slap |
Kanjon se nad jezerom umiri |
Podpis |
Vzpon nazaj proti sedlu |
Razgledišče nad sotesko |
Lac de la ste Croix |
Ko si nekaj časa notri... |
Zvezda |
Pod zvezdo je cerkvica Notre Dame du Beauvoir |
Vhod v cerkvico |
Moustiers Sainte Marie |
Tobogan |
Pralnica v Riezu |
Stolp in del nekdanjega obzidja nad mestecem |
ROUSSILLON, GORDES – 27.4.2010 – Jutro je prineslo…nov dan. Kot že tolikokrat dosedaj. Po zajtrku smo ga začinili s sprehodom do ostankov katedrale in baptisterija iz 5. stoletja. Čez mostiček, kjer je namesto reke Colostre tekel potoček smo prišli do stebrov rimskega Apolonovega stebra iz 1. stoletja našega štetja.
Ostanki Apolonovega templja |
Polja sivke |
Mlin pri kraju Montfuron |
Polja oljne repice |
Stara tovarna Okre |
Korito za ločevanje peska iz okre |
Obrat za drobljenje in pakiranje okre |
Koliko je ura? |
Nore barve |
Rdeča |
Stolpi okre |
Indijanci |
Umivanje |
Roussillon |
Okrin zid |
Gordes |
Cerkev sv. Firmina |
Podivjani pes |
Pogled na Provanso iz razgledišča v Gordesu |
Borij ob cesti |
Notranjost pastirske hiške |
Boriji, ki so še danes v uporabi |
Le village des Bories |
Cisterna za vino |
Pogled skozi režo |
Zid borija |
Racak |
FONTAINE-DE-VAUCLUSE, ORANGE, CHATEAUNEUF DU PAPE, AVIGNON – 28.4.2010 – Zjutraj smo še malo okupirali oskrbno postajo in ob tem opazovali, kako so se nekateri odpeljali skozi dvignjeno zapornico.
Grad nad Fontaine-de-Vaucluse |
Francosko divje jezero |
Otroci nad jezerom |
Reka Sorgue |
Moulin a Papier Vallis Clause |
Višina ne bo problem |
Orange |
Arc de Triomphe |
Imperator nad odrom antičnega gledališča |
Gledalci prihajajo |
Tribune |
Musee Municipial |
Antični fragmenti dajo misliti |
Vinorodna dežela |
Chateauneuf-du-Pape |
Chateau des Papes |
Pogled na ostanke palače iz vasi |
Koliko da stane najcenejše vino? A se hecate... |
Muzej vina |
Sodčki |
Iz sodov gre v litre, lavindi undi litre, litri, litrula vindijo, oj, litri, živijo... |
Degustacija |
Avignon |
Papeška palača |
Kapela Saint-Jean |
Palača je danes prazna |
Place du Palais |
Papeži |
Notre-Dames-des-Doms |
Cerkvena zakladnica |
Vrtovi Rocher des Doms |
Pogled na Villeneuve-les-Avignon |
Pont St-Benezet |
Sur le Pont d'Avignon |
Še en dan se poslavlja |
PONT DU GARD, TARASCON, LES BAUX-DE-PROVENCE – 29.4.2010 – Zjutraj smo se na svežem zraku najprej pokazali trije mušketirji in ugotovili, da bom še najtežje prišel iz parkirišča.
Pont du Gard |
Rimljanski akvedukt |
Akvedukt je bil del vodovoda med Source d'Eure in Nimesom |
Po vrhnjem delu je tekla voda |
Antična mojstrovina |
Reka Gardon |
Stari del mesta Beaucaire |
Slepa ulica |
Spremstvo |
Police Municipale |
Nekje tu notri bi se skoraj zagozdili |
Beaucaire |
Grad Beaucaire |
Maja in Robi |
Grad Tarascon |
Park na dvorišču gradu |
Soba galej |
Grajske sobane so prazne |
Prav nič kraljevski skret |
Grajska streha |
Tarascon |
Predverje vinske kleti |
Caves de Sarragan |
Kroniki |
Cisterne za vino |
Les Baux de Provence |
Živopisane ulice |
Trebušeji |
Prva lekcija samoobrambe |
Naprave za obleganje |
Trte in oljke |
Grad je danes v razvalinah |
Majhne linice so golobnjak |
Izpolnjevanje nalog |
Majolke na ulicah Les Bauxa |
He's got the whole world in His hands... |
Samostan Montmajour |
ARLES, AIGUES-MORTES, CAMARGUE – 30.4.2010 – Jutro se je takoj po zajtrku začelo z iskrenjem. To se je stopnjevalo do poka. Jah, puberteta. Z zamudo smo odšli, potem, ko se je dim razkadil, za ostalimi. Čez Porte de la Cavalerie proti areni. Sprehodili smo se mimo nje, kukali, kjer se notri kaj vidi.
Arles |
Amfiteater |
Antično gledališče v Arlesu |
Vožnja ob riževih poljih |
Aigues-Mortes |
Otroci, če si ne boste umivali zob... |
Mestne ulice so skoraj takšne kot v 13. stoletju |
Notre-Dame des Sablons |
Porte de l'Organeau |
Plamenci |
Tri gracije gredo po svoje |
Špetir |
Jumbo |
Na razpotju |
Tič |
Trstičje |
Počitek |
Je to bober? |
Nutrija |
Na obali pred Saintes Maries de la Mer |
Sveti kič |
Eglise de Notre-Dame-de-la-Mer |
Cerkvena ladja |
Sara, črna Madona |
Prošnje |
Le bron, nič živega |
Sonce gre spat |
Plaža Piemanson |
Obeti so dobri |
SKOK ČEZ AZURNO OBALO – 1.5.2010 – Ponoči sem se enkrat zbudil in pogledal skozi okno. Zvezde na nebu so me pomirile. Dokončno pa me je zbudilo preseljevanje narodov. Bilo je kot v sceni iz filma Dan neodvisnosti, mimo nas so se množično vozile prikolice, ena za drugo.
Jutro |
Samota |
Sipina |
Dan D |
Beg |
Čisto naš grad |
Trajekt čez Rono |
Cannes |
Palais des Festivals et des Congres |
Promenada v Cannesu je prava slikarska kolonija |
Ribice |
Kneževina Monaco |
Ulice Monte Carla |
San Remo |
CREMONA, GARDALAND – 2.5.2010 – Jutranje bujenje je še kar dobro uspelo, hitri kvazi zajtrk tudi še nekako. Oblačenje je bilo že bolj težavno. Dobro jutro smo voščili Robiju, ki je jasno kazal, da je bila noč presneto naporna in kratka. Potem pa malo pred osmo uro že hodili proti centru Cremone.
Ulice Cremone |
Baptisterij in Piazza del Comune |
Stolnica |
Maša |
Stranska cerkvena ladja |
Ura je čas |
Cremona še spi |
Marija nas gleda |
Gardaland |
Mammut |
Kdo bo najbolj moker |
Delfini |
Ni komentarjev:
Objavite komentar