Deliverance

Včasih ti že med samim doživljanjem samega sebe in vsega, kar tvoje bivanje sooblikuje, misli kar vrejo. Ko prideš do prvega stroja, ki ti omogoči, da se priklopiš in z bolj ali manj hitrim topotanjem po tipkah preneseš sebe v digitalno obliko, telo komaj dohaja duha. Toda ni vedno tako. 

Meditacija

Včasih je med dogodkom in zapisom časovni prehod, ki bi ga ure komaj zaznale, v resnici pa si milje, kaj milje, svetlobna leta daleč. Zato je treba nekaj več časa, da se vsaj na približno sestaviš in si rečeš…saj mogoče bo pa še vse dobro. In potem nekako stečejo tudi misli, spomin se bistri in lahko nekaj daš od sebe. Drugim. Prijateljem. 

Tinetov travnik

Kolpo smo komaj čakali. Tri leta, od kar smo se zadnjič ustavili pri Tinetu. Dolgo. Predolgo. Ko smo bili končno spet zbrani, ni moglo biti drugače, kot da je jutro presenetilo vse poklicne meteorologe. Našega Vremenka seveda ne. Jutro je bilo torej lepo, skoraj brez oblačka. 

Dom

Seveda je tak obet dal misliti. Krajše možnosti so letele kot gumbi od gat in ko smo se zbasali v kombi je bilo jasno, da bomo šli najbolj navdušeni do Fare in veslali od tam, do koder pač pridemo. Izhodišče je bilo torej Fara, cilj, ki smo ga nežno ujčkali v svojih mislih pa Tinetov travnik pod Srednjimi Radenci. 

Kako ga bova sploh nesla...ko bo poln?

Vmes pa pravi Deliverance. Jezov, bolj ali manj podrtih je nekaj. Kje čez? Naj vsak sam ugotovi. Najbolje je počasi priveslati do jezu, pogledati kje se da, zaveslati malo nazaj, strah potisniti v sodček in dobro zapreti in zaveslati čez jez. Več je vode, bolj je zabavno in manjša možnost, da se nasadiš na skale. 

Deliverance

Seveda sem pozabil še to in ono ter zato letal do avtodoma in nazaj. Tako za ogrevanje. In niti nisem bil edini. Na koncu smo vsi imeli bolj ali manj vse, kar potrebujemo. Tine nam je med potjo do Fare razlagal o dolini in zanimivostih v okolici. V Fari smo zavili do Kolpe, sneli čolne in se pripravili na spust. 

Vsi še polni moči

Potem, ko nas je bilo sprva za idejo o dolgem spustu ogretih le nekaj, se nas je na koncu nabralo skupaj šest čolnov. V našem čolnu sva bila glavni pogonski sili midva z Ajdo O., turistično pa sta med spustom uživali Živa in Patricija. Na začetku so ostali ušli malo naprej, veslali mimo otoka na Kolpi, mi pa za njimi. 

Mirna

Ko smo se približevali mostičku čez reko, smo bili že spredaj. Bojan v svojem čolnu, Ernest in njegova boljša polovica v drugem ter mi v tretjem. Jez pod Slavskim Lazom je imel tudi nekaj brzic, prečkali smo ga kot prvi. Kmalu za nami je malce premetavalo celo Udija, ki je z nami držal štih. 

Jez pod Slavskim Lazom

Na prvem produ smo se ustavili in izpraznili vodo iz čolna. Sledilo je nekaj brzic, ki so nam spet nametale vodo v čoln in zahtevale postanek pri vasi Brsnik. S proda se nam je odprl lep pogled na grad Kostel. Pri vaseh Žaga smo srečali zanimivo druščino, kateri je manjkalo eno veslo, pa so namesto njega pograbili kar kitaro. 

Prvi postanek

Tudi sicer bi preizkusa alkoholiziranosti ali uporabe kakšnih drugih substanc ne prestali prav dobro. Med Žago in Grgeljem je bilo več jezov, vsi precej zanimivi, raven adrenalina se je malce dvignila, hujšega pa ni bilo. 

Grad Kostel

Če seveda odštejemo nezgodo Čebelarja. Čez jez je zapeljal na precej nerodnem mestu, čoln se mu je obrnil prečno in se dobesedno ovil okoli skale. Po obali sem jim stekel na pomoč, toda ko sem prišel do jezu, so se ravno odpeljali navzdol. Vsem premočenim ni ostalo drugega, kot zaključek veslanja. 

Ko veslaš s kitaro

Nas je začelo zebsti, zato smo se odčofotali dalje. Sprva je bila voda še malce razburkana, potem pa se je umirila, veslanje je postalo naporno, kot zanalašč je začel v nasprotno smer pihati še veter. Da se jez pri vasi Vrt ne pelje, nas je opozoril Tine. 

Če se čoln zatakne...

Jez ima namreč spodaj po celi dolžini skale, tako da obstaja možnost, da se čoln nasadi nanje. Morebitni padec in rolanje po trdih ovalih pa bi bila jako neugodna. Bojan se je odločil, da gre sledeč nasvetu čez jez peš, tudi Živo in Patricijo sva z Ajdo raje izkrcala. Potem pa sama poskusila. 

Pozdrav

Čoln se je res na koncu zataknil na skalo, skočil sem ven in ga porinil čez. Torej brez večjih težav. Pobrala sva še dekleti na produ in že smo peljali dalje. Poleg Bojana in Ernesta nam je sedaj sledil le še en čoln in sicer so bili v Avanturi Cvet, Rosa in Biggy. 

Bo Avantura zdržala?

Čakala sta nas manjši, precej podrti jez in nato še spust čez malce večjega pri vasi Laze. Krajši počitek, malce je nekje zelo daleč celo zagrmelo. Za nami so bili oblaki, ki so obetali dež, pred nami pa jasnina. Spet smo se vlekli po daljši ravnini, no tokrat sem imel občutek, da gre hitreje. 

Včasih se zatakne enim...

Povrhu se je na hribu nad nami že kazala cerkvica. Stari trg. Jupi. Pri vasi Dol so se spet začeli jezovi. Na prvem je Bojan imel nekaj težav, saj so ga ustavile skale. Podobno so končali tudi Rosa in kompanija. Je bilo treba stopiti iz čolna, potem pa ni bilo več težav. 

...drugič pa drugim (jez pri vasi Dol)!

Pri Prelesju smo ujeli skupino več čolnov, udeleženke spusta so bile iz bolnišnice Celje. Jez v Prelesju je zanimivo strm, saj se postaviš skoraj na špico, tako, da se je dobro nagniti nazaj. Naš mini raft se je v spodnjem delu lepo spodvil in že smo bili čez. 

Most pri Sodevcih

Čakal nas je še en jez, nič posebej zahteven, pri vasi Kot na Kolpi. Pri Sodevcih smo zapeljali pod mostom, ki povezuje sosednji državi. Treba se je bilo le ogniti nagrmadenemu drevju. En jez je bil takoj za mostom, naslednjega, pri vasi Dečina, smo obvozili brez težav, zadnji pa je bil tik nad vasjo Radenci. 

Spet doma!

Tudi tega smo zmogli, zapletov ni bilo. Še nekaj zavesljajev in že smo pristali pod kampom. Tine je rekel, da je to tura za dva ali celo tri dni. Ja, pa jade. Mi smo dobrih 28 kilometrov zmogli v petih urah in dvajsetih minutah. S postanki vred. Utrujeni, a zadovoljni. Bi šli še enkrat? Takoj…a naslednje leto. 

Vremenko, kaj to leti izpod neba?

(Fara-Radenci)