Najine spomine sva delila...

Spomini vlečejo. Obisk kakšnega kraja jih budi, da kar verjeti ne moreš. Sedanjost in preteklost se prelivata kot v kakšnem dobrem filmu. Komaj še veš, kje je meja. 

Sv. Miklavž nad Mestnim parkom

Celje je bilo tako že dolgo nekje na seznamu. Tako blizu, velikokrat spotoma, pa nikoli časa. Po svoje nedvomno škoda. Sploh, ko bi lahko dragocenosti iz preteklosti pokazal tudi mladičem. Bolje bi te spoznali. Mogoče bolj cenili, vsekakor pa bolje razumeli. 

Savinja in Celjski grad

Ko se približuje Miklavž, je prav in spodobi se, da poromamo k njemu. In verjeli ali ne, dobri mož ima nad Celjem ne le svojo cerkvico. Kar cel hrib z njegovim imenom stoji tam. Hoteli smo parkirati na manjšem parkirišču ob športni dvorani v Mestnem parku. 

Smerokazov je dovolj

Pa so v nedeljo dopoldan vsa prosta mesta zasedli avtomobili, vmes pa so se zgužvali tudi avtobusi. In ko ob dvorani ugotoviš, da naprej ne gre več, ti ne preostane drugega, kot da četrt kilometra na cesto gledaš z ritjo. 

Jesen

Raziskovanje proti Petričku in Laškemu je bilo nekako neuspešno, torej smo parkirali nasproti nakupovalnega centra, prav sredi Celja. Dokaj blizu izhodišča, plačljivo le med tednom od 6. do 15. ure. Torej zastonj. 

Srčna pot

Proti sv. Miklavžu vodi vrsta poti, cel Mestni gozd je prepleten z njimi. Na izhodiščih so pojasnilne table. Mi smo jo mahnili po srčni poti. Zakaj smo izbrali to smer? Uvod pove vse... Malo globlje smo zadihali, čeprav pot ni bila prestrma, med jesenskim drevjem so se odpirali prvi razgledi. 

Najina klopca

Ob poti so klopce, tako da lahko počijemo, če bo srce bilo premočno. Pri zapornici na koncu poti smo sledili tablici za sv. Miklavža, stopili na asfalt, se malo spustili, pa ponovno vzpeli. Nismo se pustili zapeljati cesti, ki zavije levo navzdol, saj bi nas pripeljala zelo blizu izhodišča. Pa tudi dovozom do hiš ne. Pri marsikateri bi nam lahko kakšen radoživ kuža vzel mero. 

Sv. Miklavž

Pred zadnjo hišo pod cerkvijo smo zavili na makadam, ki nas je pripeljal prav do sv. Miklavža. Cerkvice seveda. Tisti pravi, z darili, je še čakal na svoj čas. Odprli so se prvi razgledi, čas je bil za počitek. Do razgledišča je bilo treba navzdol, pa kmalu spet navzgor in okoli hriba. 

Celje

Uf, takšen podvig, namesto nekaj korakov. Pa kaj za to, pogled na Celje in grad na sosednjem griču odtehtata nekaj malega napora. Z razgledišča smo se vrnili do cerkve in tolkli isti asfalt do Srčne poti. 

Miklavška gora

Sledili smo cesti, odcepov nismo ubirali, popoldanske obveznosti so dale vedeti, da bo najbolje, če ne ovinkarimo preveč. Šli smo skozi Gornje Lisce, potem pa se vendarle tablicam pustili zapeljati desno na široko, z listjem prekrito makadamsko pot. 

Srečanje

Ubirali smo smer proti Anskemu vrhu, cesta je postala steza in se pod vrhom počasi vzpenjala. Iztekla se je na cesti ob robu preorane njive, klop in lesena skulptura sta kazali, da smo tam, kamor smo želeli. Ob njivi se da tudi do najvišje točke. Ali gremo ali ne, je pač... 

Na Anskem vrhu

Po dohodni poti smo se spustili navzdol in zavili proti Petričku. Pot nas je pripeljala do zanimivega razgledišča. Pa ni bilo časa za daljši postanek. Le toliko, da smo videli, kje je... In se potem ponovno spuščali navzdol, vse do ceste. Odcepa sta dva, prvi levi in drugi desni. Mi jima nismo zaupali, držali smo se smeri navzdol. 

Nekoč...

Cesto smo prekoračili in se ob Savinji vračali do mostu. Šli smo čezenj in našli pravi prehod do Ljubljanske ceste. Skozi center mesta je seveda najbolje, da stopimo po Prešernovi cesti, sedaj do izhodišča res ni več, kot le nekaj korakov… 

Mestne ulice

(Celje-Mestni park-Sv. Miklavž-Anski vrh)