Zelenci

Včasih ti naporno grizenje kolen ne paše. Ali pa te le čas baše. Morebiti imaš kakšne druge zadržke. Takšne ali drugačne narave. Sedel pa tudi ne bi. Raje hodil. Tako bolj počasi in uživaško. Zakaj pa ne? 

Izginevanje

Je pa res, da je v Kranjski gori izbira vedno težka. Že ko se na parkirišču postaviš pred avtodom, je pred tabo prva dilema. Levo ali desno, naprej ali nazaj. Povsod se da in nikjer ne zgrešimo. Le pot bo druga, cilj pa tako ali tako ni pomemben. Ali pač? Ljudje smo si različni in tako vsako oko riše drugačen pogled na svet. Tokrat smo se odkotalili desno. Čisto zares. Za peš je bilo nekako prevroče, pa smo hoteli izkoristiti vetrček v laseh. 

Kotaljenje

Skiroji in rolerji so nam dali ravno pravo hitrost. Breg pod Besno Pehto je bil kmalu za nami, v Podkorenu smo ugotavljali, da je cesta za majhna koleščka še vedno nekam preveč razrita. Presneto, kaj so plesali valček s teptalnimi stroji po njej? Kmalu za makadamskim parkiriščem pri zadnjih žičnicah v Podkorenu so na desni stopnice in makadamska potka. 

Srečanje

Pa smo šli mimo, tu bomo prišli nazaj. Nadaljevali smo do mesta, kjer se desno ob robu travnika spet odcepi potka desno, tokrat navzdol. Le korak ali dva naprej je klopca. Odlična za počitek, opazovanje Ponc visoko nad Planico ali pač le sezuvanje rolarjev. Na začetku potke tabla žuga kolesarjem. Prepovedano. Skozi gozd smo prišli do praviloma suhe struge hudournika in kar po njej do lenega potoka. 

Potok

Šli smo čezenj, zavili desno in korakali do Zelencev. In kako so nenavadna jezerca, izvir Save Dolinke, sploh nastala? Voda Nadiže v Tamarju in drugi pritoki s pobočij doline Planice se kmalu izgubijo v rečnem nanosu. Ko pod planiškim vršajem pritečejo na najnižji del, zadenejo ob morenski nasip in privrejo na dan v številnih izvirih in polnijo jezero. 

Vulkančki

Podzemna voda je nasičena s karbonatom, iz nje se ob spremenjenih fizikalno kemičnih pogojih izloča apnenec in se zaradi mirnega vodnega okolja jezerc odlaga na dno kot kemijski sediment. Kot majhni vulkančki. Voda odteka proti vzhodu in se vse bolj razliva v obširno močvirje z nizkim barjem v osrednjem delu. 

Priprava

Posedeli smo na pomolih ob jezercih in uživali v soncu. Ker so bile noge prevroče, smo jih ohladili (voda ima konstantno temperaturo pet do šest stopinj) in opazovali racake, ki so se prepirali za račko. Iz razglednega stolpa se lepo vidi naokoli, tudi pogled na Vitranc, Ciprnik in ostale gore nad dolino Planice je morebiti prav od tu najlepši. 

Jalovec

Na pojasnilnih tablah smo prebrali marsikaj o posebnostih Zelencev, rastju in živalstvu tega edinstvenega ekosistema. Ko sta nas začela priganjati čas in pa hrup skupine prihajajočih turistov, smo se po poti odpravili nazaj. Nismo zavili levo v smer prihoda, temveč naravnost do parkirišča. 

Boj

Vzeli smo si čas za počitek in lizanje sladoleda, nato pa šli mimo hiške desno navzgor proti cesti. Ob njej teče steza, po kateri smo stopili. Ko pred drugim parkiriščem zavije navzdol, smo ji siti ceste in številnih avtomobilov, sledili. Na mostu čez barje smo počili in se ozrli v vodo, ki med trsti teče naprej proti…Črnemu morju. 

Močvirje

Huh. Dolga pot je še pred njo. Opazovali smo majhne račke, ki so se borile s tokom. In kalužnice. Prisluhnili šepetanju suhega trstičevja. Po stezi smo se vzpeli naprej do ceste, ki je sedaj kolesarska pot in se vračali proti avtodomu. Tako zlagoma, brez hitenja, saj se nam zagotovo nikamor ni mudilo… 

Pričetek

 (Kranjska Gora-Zelenci)