Veliki Zvoh

Zvoh, najvišji vrh smučišča Krvavec, pač pozna skoraj vsak ljubitelj smučanja. Ko so nanj pred leti potegnili dvosedežnico, sem za zabavo štel in naštel, da sem se v eni zimi nanj peljal skoraj stokrat. 

V hribih se dela dan

Marsikaj smo doživeli tam. Tudi, da smo na najvišjem delu bingljali več kot uro, potem pa so nas z dizelskim pomožnim motorjem počasi vlekli proti vrhu. Tako, približno kilometer ali dva na uro je šlo. Sem neučakan že na sredi dol skočil. 

Pomlad je tu, ni kaj!

Poleti je bil vrh pod katerim si šibal proti Kompoteli ali pač čezenj na Ježo in naprej na Vrh Korena. Pozimi pa z žičnico do vrha, potem pa takoj za njim navzdol proti Dolgi Njivi in naprej na Kalški greben. Mladost je norost. 

Višje je snega še dovolj

Sploh ko sva s kolegom dan prej montirala njegovo turno okovje. Šablona, vrtanje, potem pa se mu je mudilo. Bom že doma privil, je rekel. Ko sva naslednji dan presmučala konkretno strmino, ki se zaključi na vrhu prepadne stene nekaj nižje in zavila do lovske koče v Dolgi njivi, je stopil iz ene smuči z okovjem na čevlju. Huh. Vsaj izvijač je vzel s sabo, da dokonča montažo. 

Veliki Zvoh

In še enkrat je Zvoh zanimiv. Ko smučišče preneha z obratovanjem, snega pa je od zgornje postaje gondole do vrha Zvoha še vedno dovolj. Takrat je to pravi cilj, da se predihaš. Da pa je še kaj snega, se vseeno že prej prepričajmo. V dolini. 

Krvavec

Seveda sva tudi tokrat rinila proti gornji postaji gondole. Resda ima makadamska cesta precej lukenj in tudi sicer ni najboljša. Pa nič zato, izhodišče tik ob začetku snežne odeje odtehta vse. Mahnila sva jo proti Tihi dolini, torej levo in po pobočju ob novi štirisedežnici navzgor. Mimo Brunarice sva šla mimo spodnje postaje dvosedežnice na Veliki Zvoh. 

Prihod

A tokrat ne bo ležernega prevoza do vrha. Vedela sva, da se bova morala potruditi kar sama. In prav nama je bilo. Na križišču prog se je treba odločiti za eno od možnosti. Desna je najbolj strma, srednja malo manj, leva je najbolj položna. Seveda sva se odločila za…pravo. 

Kalški greben

Tam, kjer se smučišča spet združijo, sva šla po spomladanski progi in pod sedežnico. Zavila sva levo in sopihala do vrha. Simpl kot pasulj. Za tiste, ki se jim gre, da stojijo res na najvišji točki, je treba povedati, da je najvišja točka malo naprej od vrha sedežnice. Do nje sva prišla po levi strani akumulacijskega jezera. 

Na vrhu

Kratek postanek, nato pa že navzdol. Kje? Saj je vendarle jasno. Lahko smučamo po smeri pristopa, tako kot sva tudi midva. Ali po kateri drugi možnosti, saj vemo, kje se pač smuča pozimi. Torej takrat, ko se sem gor prišlepajo množice smučarjev. Pa da ne bi kdo hitel takoj sedaj tja gor. Za letos je sezona tudi za turno smuko, končana. 

Tudi spomladanska smuka je lahko odlična

(Gospinca-Zvoh)