ponedeljek, 25. maj 2009

Krnica

Sprehod ob Veliki Pišnici je lep v vseh letnih časih. Še posebej pa je prijeten v vročih poznopomladanskih ali poletnih dneh. Ko je hoja po senčni poti ob hladni vodi osvežilna kot dober sadni sladoled. 
Parkirišče pred Jasno
Tokrat smo se odločili, da avtodom naslonimo na jumbo plakat, ki vabi v zaprto gostišče ob jezeru Jasna. Po jutranjem skoku na Vršič in nekaj zadnjih letošnjih zavojih z Velike Mojstrovke, je bil čas, da se malo pretegnemo tudi s puncami. Korak smo zastavili s parkirišča po nasipu med Veliko Pišnico in jezercem Jasna.
Razor in Prisojnik
Ko smo prišli do ceste, ki vodi proti Vršiču, smo ob njej previdno nadaljevali do mostu. Pred njim smo zavili na makadamsko pot, smerokazi so vabili v Krnico. Smrdeče avtomobile smo pustili za seboj, okoli nas in tudi v nas, se je naselil mir. Voda je radoživo skakljala preko skal, veter je njeno svežino prinašal tudi do nas. 
Ko priteče mir...
Hoja po makadamski poti ni bila naporna, vzpon smo komaj čutili. Čeprav tako ali tako nismo imeli kam zaiti, so nam smer kazale tudi markacije in občasno oznake, da smo na sprehajalni poti št. 8. Ker ni treba toliko paziti, kam stopiti in kam zaviti, je bilo več časa za klepet ali besedno igro z otroci. Kaj je vredno več? 
Čas za besedne igre...
Nismo bili še utrujeni. Tudi če bi bili, je občasno ob poti klopca, pa tudi, če sedemo na gozdni mah ali prod ob vodi, nič ne zgrešimo. In dobro je, da tudi takrat, ko je dan le prevroč in začnemo pregorevati, ohladitev ni daleč. Šli smo mimo odcepa za Špik, čez Kačji graben je kar zahtevne poti 4 ure do vrha. Ko pot zavije proti Pišnici in se že sprašujemo, kje je most čez vodo, ugotovimo, da reke ni. 
Ko voda sončku pošilja zajčke
Malo nižje namreč priteče Suha Pišnica, ki soncu pošilja zajčke vse izpod Vršiča. Mi pa smo dejansko prečkali suho hudourniško strugo Velike Suhe Pišnice. Na drugi strani smo sledili poti do križišča, tam pa nadaljevali naravnost, proti Krnici. Pred nami je bila Kriška stena, do pozne pomladi je pod njo sneg. Pozimi pa odlična smuka, velikokrat sem že delal zavoje tam navzdol. 
Ujetnik vodnih vil
Celo Maja je ravno tu prvič preizkusila radosti turnega smučanja. Spomini drdrajo skozi glavo kot ekspresni vlak. Vzpon skozi gozd, strmina je komaj opazno večja in že smo pri koči. Blazine ob poti in majhen teptalni stroj pred kočo kažejo na vriskanje sankačev v zimskih mesecih. Na sladoled ne računajmo, elektrike v Krnici ni. Pivo in sokove pa zadosti shladi hladna studenčnica. 
Dekle in možic
Pred kočo se cepijo poti, možnosti za celodnevno potepanje je zadosti. Za družinsko pohajanje pa bo že izlet do koče kar zadosti. Po počitku, ko nam gre verižna kadilka pri sosednji mizi že preveč na živce (kajenje na čistem gorskem zraku res »pribije« povsem drugače), gremo navzdol. Pa ne po cesti, nekaj metrov pod kočo sledimo smerokazu za Kranjsko goro. 
Koča v Krnici
Že po nekaj metrih se nam na levi odpre pogled skozi podrto drevje na posledice velikega podora. Ogromna lisa v steni spominja na krvavečo rano. Ko smo bili v Krnici pred letom dni, nam je oskrbnik pripovedoval, kako grozljivo je bilo, ko so se le malo nad kočo odtrgale tone in tone skalne stene in zgrmele v dolino v blokih, komaj kaj manjših kot koča. 
Posledice podora
Navzdol nas pelje gozdna steza, prav prijetno je hoditi po njej. Le drevje, ki je klonilo pod težo snega, je včasih treba prestopiti. Ali pač zlesti pod njim. Steza se zlije v pot malo pod križiščem. Lahko bi šli nazaj tam, kjer smo šli navzgor. Toda precej bolj zanimivo je klobasati navzdol po drugi strani. In jo zašpiliti le malo nad izhodiščem. Torej smo na križišču zavili levo na pot št. 7. 
Rana
Takoj tam je spomenik planincem, umrlim v gorah naokoli. Sveče kažejo, da jih še niso vsi pozabili. Nekateri priimki tudi nam zazvenijo znano. Punci sta bili navdušeni nad velikim klinom in vponko. Čez travnik smo šli v smeri Vršiške ceste. Regrat je bil ravno pravi za nabiranje, pa nismo imeli ne volje, ne časa. Potok bi lahko prebredli, pa smo še pravočasno opazili most malo nižje. 
Spomenik umrlim v gorah
Na parkirišču smo zavili desno, ko je cesta šinila navzgor proti Mihovemu domu, pa smo nadaljevali naravnost. Pot so zrili težki tovornjaki, pa se da hoditi tudi poleg. Na travniku nam je bila smerokaz hiška spodaj levo. Pod njo smo ujeli stezico, ki izgine v gozd. Sledili smo ji, je bila kar prava. Nekaj časa smo hodili pod električnim vodnikom, desno od nas je šumela Pišnica. 
Postava betežna, a mlado srce
Ko je steza zavila levo v gozd, smo ji sledili vse do ceste. Ovinek ali dva nižje, ob tablici, ki označuje potek poti št. 7, smo znova zavili navzdol proti Pišnici. Šli smo mimo vikenda in naprej do travnika. Mlade smrekice hitijo k soncu med propadlimi ali propadajočimi stanovi. Ni se nam mudilo preveč. Posedeli smo malo in uživali na soncu. 
Z zelenih travnikov se odpira pogled na snežišča pod Kriško steno
Opazovali smo metulje, pikapolonice in žužke, ki lezejo po travah, rožah in letajo vse naokoli. In se igrali. Pred čudovito gorsko kuliso. Enkratno. Prehod skozi gozd nas je pripeljal na travnik ob cesti, šli smo kar naravnost in se spustili do gostišča Erika. Nekdanjega. Saj tam notri sedaj pijejo in plešejo le še duhovi. Škoda. 
Trobentica
Po zapuščeni potki smo se spustili na cesto pred mostom, ga prečili in tako zašpilili klobaso. Le še nekaj korakov ob cesti in nato hlajenje nog v Pišnici ali Jasni, obe vodi sta ravno pravi, da nam jih zadosti shladita. Zakaj bi hiteli, ko pa je dan tako lep?
Hiša duhov
(Jasna-Krnica)

Ni komentarjev:

Objavite komentar