Dolga leta so minila do
ponovnega snidenja. Pritegnil me je izlet, ki ga je organiziral CCS –
Caravaninig Club Slovenije. Po petkovem prihodu in sobotnem avtobusnem ogledu
glavnih znamenitosti, smo se v nedeljo odzvali vabilu našega odličnega Srbskega
prijatelja Gorana in obisk podaljšali. Odločitev je bila pravilna, saj smo šele
ob sprehodu po mestnih ulicah pričeli odkrivati vedno nove bisere.
|
Križ na patriarhiji |
Sijali so
enako, pa naj so bili postavljeni iz belega apnenca, ki je mestu dal ime ali pa
so se nas le živo dotaknili s svojo srbsko dušo. In ko sta se v torek, na poti
domov, za mojim hrbtom oglašali hčeri, so se mi v mislih mešali povsem sveži
vtisi s spomini izpred več kot dvajset let. Takrat sem se z Beogradom srečal
prvič. Pesem panonskega mornarja, ki je odmevala iz zvočnikov, se je zlila z
vzdihi za mladostjo…moj deda več dugo ore nebeske njive…ali baka još čuva sve
stvari i sliku našeg sveca…na dan kad sam rođen, tu je posađen orah…i u avliji
pod gustom krošnjom sad igraju se deca…neki novi klinci, neki novi klinci…
|
Svečke v cerkvi sv. Save |
Ker
je od časov, ko je bilo mesto na sotočju Save in Donave prestolnica države v
kateri smo živeli skupaj s prebivalci ostalih petih republik in dveh avtonomnih
pokrajin minilo že šestnajst let, je naš pogled nanj močno različen. Starejši
se ga spominjamo kot središča nekdanje države in sedeža zveznih institucij.
Marsikdo se je z njim srečal po službeni dolžnosti, v njem služil vojaški rok
ali vsaj potoval skozenj.
|
Beograjska trdnjava |
Povsem drugačen je nedvomno pogled na to mesto s
strani mlajših, rojenih tik pred razpadom skupne države ali po njem. Za njih je
to le še ena izmed prestolnic evropskih držav, z rahlim pridihom eksotičnosti
in balkanskega melosa.
Zgodovina
Mesto
na sotočju Save in Donave, kjer danes stoji prestolnica Srbije, je bilo poseljeno
že pred 7000 leti. Od takrat se je intenziteta poseljenosti stalno povečevala.
V času prisotnosti keltskega plemena Skordisci je nastalo utrjeno naselje
Singidunum, ki je bilo prvič omenjeno leta 279 pred našim štetjem. Kasneje je
izginilo brez sledu.
|
Sarkofag |
Rimljani so na to območje prišli v začetku prvega stoletja
in ga zasedli za cela štiri stoletja. Poleg Singidunuma je bil v sestavi
rimskega imperija tudi Taurunum – današnji Zemun. Mestne pravice je Singidunum
dobil v drugem stoletju, v času cesarja Hadrijana. Z delitvijo rimskega
imperija je Singidunum postal mejno mesto v sestavi bizantinskega cesarstva.
Okoli leta 630 so se na to področje pričeli doseljevati Srbi. Ti so mestu tudi
dali današnje ime Beli grad - Beograd. Najverjetneje zaradi obzidja, zgrajenega
iz apnenca.
|
Ostanki preteklosti |
Čeprav je bilo mesto od takrat, pa vse do danes, slovansko, so se v
njem menjali različni osvajalci. Tako so Francozi pod Karlom velikim uničili
Avare in osnovali naselje Malevila, ki je kasneje dobil slovansko ime Zemun.
Francoze so zamenjali Bolgari, njih pa Madžari. Skozi Beograd so na svoje bojne
pohode odhajali križarji. V tem času je bilo mesto večkrat porušeno.
|
Spopad |
Srbi
so oblast nad mestom prevzeli leta 1284, ko je srbski kralj Dragutin kot zet in
vazal madžarskega kralja Ladislava lV dobil pravico do upravljanja. V tem času
se je pričela krepiti moč srbske pravoslavne cerkve. Leta 1319 so Beograd spet
do tal porušili Madžari. Ker pa se je takrat na jugu pričela krepiti in Evropo
ogrožati nova sila – Turčija, so Madžari čez slabih sto let, v času despota
Štefana Lazareviča, dovolili ponovno izgradnjo mesta. Takrat je Beograd
dejansko zacvetel, postal je ne le politično središče srbske države, temveč
tudi njen gospodarski, kulturni in verski center.
|
Cerkev Ružica |
Leta
1440 je stotisoč glava turška vojska pod poveljstvom sultana Murata ll.
oblegala Beograd. Vendar je mesto napad vzdržalo in se nadaljnjim napadom
upiralo vse do 28. avgusta 1521. Sulejman veličastni je ne le osvojil, temveč
tudi zrušil in požgal mesto. Odprta mu je bila pot do zahodne Evrope. Pod
turško oblastjo se je Beograd spet začel obnavljati in krepiti. Vendar so ga na
drugi strani prizadele kuga, požari in upori janičarjev. Mesto je bilo ponovno
razrušeno v spopadih, v katerih je septembra 1688 mesto prišlo pod Avstrijce.
|
Temni oblaki so se zbrali nad mestom |
V
naslednjem stoletju so mesto zaporedoma osvajali Turki in Avstrijci. Oblast se
je zamenjala kar petkrat. Leta 1801 so oblast nad Beogradom prevzeli janičarji.
Vendar je bila ta oblast le podlaga za brezvladje, ropanje in nasilje. Takšno
stanje je moralo prej ali slej pripeljati do upora. Leta 1804 so se Srbi pod
vodstvom Karađorđa uprli in v treh letih uspeli osvoboditi Beograd. Pa miru še
vedno ni bilo. Leta 1813 so Beograd ponovno zavzeli Turki, ki so se znesli nad
prebivalstvom. To je čez dve leti imelo za posledico nov upor, ki ga je vodil
Miloš Obrenovič.
|
Beograjska trdnjava nad Uščem |
Turki so se počasi pričeli umikati iz mesta in 18. aprila 1867
po 346 letih Beograd dokončno zapustili.
Knez Mihajlo Obrenovič je posledično vanj iz Kragujevca preseli sedež Srbije.
Mesto se je začelo razvijati in dobivati vedno bolj evropski videz. Ulica Kneza
Mihaila se je ob tem razvila v najpomembnejše poslovno ter trgovsko središče in
je hkrati najkrajša vez med Beograjsko trdnjavo na Kalemegdanu in mestom.
|
Cerkev sv. Petke |
Čudovito se je bilo
ponovno dotakniti obzidja Beograjske trdnjave. Pred davnimi leti, še v času
Jugoslavije, naju je z mamo tu ustavil Beograjčan. Ko je slišal, da sva iz
Slovenije, se je postavil »v stav mirno« in nama gladko in brez napak, seveda v
slovenščini recitiral Prešerna. Radi so nas imeli srbi, in še vedno nas imajo.
Le da tako njim kot nam leta letijo…čeprav njim precej bolj »polako«…kroz maglu
treperi devet sveča na torti…tada sam dobio par mandarina i malog belog zeca…u
maju još uvek zriju komšijske bašte…al' trešnje i zelene kajsije kradu druga
deca…neki novi klinci, neki novi klinci…
|
Pobednik |
Kot
posledica teženj avstrijskega in nemškega prodiranja na Balkan, je 28. junija
1914 prišlo do atentata na avstrijskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda v
Sarajevu. S postavitvijo ultimata ter kasnejšim napadom na Srbijo, se je začela
prva svetovna vojna. V njej je Srbija izgubila skoraj tretjino vsega
prebivalstva, še posebej so bili prizadeti Beograjčani. Takoj po osvoboditvi je
mesto postalo prestolnica novoustanovljene Kraljevine Srbov, Hrvatov in
Slovencev (SHS).
|
Eksponati vojnega muzeja na Kalemegdanu |
Mesto se je hitro razvijalo ter širilo, še posebej se je
povečal Zemun. Po uboju kralja Aleksandra l. Karađorđevića so se krepile
simpatije do nosilcev nove svetovne ureditve. To je posledično pripeljalo do
pristopa k trojnemu paktu, vendar že čez dva dni tudi do državnega udara,
menjave vlade ter velikih demonstracij. Dne 6. in 7. aprila 1941 so nemška
letala mesto bombardirala. Več tisoč ljudi je umrlo, številne zgradbe so bile
porušene ali vsaj poškodovane. Med drugo svetovno vojno je umrlo približno
50.000 Beograjčanov. Razrušeno mesto so 20. oktobra 1944 osvobodile enote NOV
in rdeče armade.
|
Josip Broz Tito |
Po
koncu druge svetovne vojne je Beograd postal prestolnica FNRJ, kasneje SFRJ,
leta 1992 pa je po razpadu te države, postal prestolnica SR Jugoslavije, ki sta
jo sestavljali nekdanji Jugoslovanski republiki Srbija in Črna gora. Leta 1999
je bilo mesto tarča napadov sil zveze Nato. Napadi so trajali tri mesece.
Začeli so se v noči iz 24. na 25. marec 1999, zadnji so bili v noči med 7. in 8.
junijem istega leta. V tem času je bilo le nekaj dni brez opozorila na zračno
nevarnost. Ostanki poškodovanih in na pol porušenih zgradb se tudi v centru
mesta vidijo še danes.
|
Posledice Natovih bomb |
Februarju 2003 je država dobila novo ime - Državna
skupnost Srbije in Črne gore, Beograd ostaja glavno mesto. Od osamosvojitve
Črne gore maja 2006 je Beograd glavno mesto samostojne države Republike Srbije.
Mesto danes
Beograd
leži v jugovzhodni Evropi, na Balkanskem polotoku, na sotočju rek Save in
Donave. Severno nad njim se začenja Panonska nižina, južno pa Šumadija, polna
sadovnjakov in vinogradov. Mesto leži na številnih gričih (npr. Petlovo brdo,
Zvezdara, Dedinje). Na levi obali Save leži Novi Beograd, na desni obali Donave
pa Zemun. Mesto ima zmerno kontinentalno klimo.
|
Zemun in vrata Beograda |
Beograd
je velemesto. Tega se je potrebno zavedati, ko odmerjamo čas, ki ga namenjamo
obisku. Glavne znamenitosti v centru mesta okoli Kalemegdana si je možno
ogledati v enem dnevu. Za podrobnejši sprehod po mestu je potrebno več dni. Če
pa ga želiš res doživeti, boš v njem seveda moral ostati precej dlje ali pa se
vedno znova vračati.
|
Sotočje in kula Nebojša |
Hčeri se na sprehodih po
mestu nista dolgočasili. Seveda je res, da so ju najbolj pritegnili živalski
vrt, spopadi divjih srbskih vitezov na srednjeveških dnevih pod Kalemegdanom,
pogosti postanki pri prodajalcih sladoleda na ulici Kneza Mihaila ter kopanje
na Adi Ciganliji. Toda tudi ko smo obiskovali spomenike bližnje in malo bolj
oddaljene preteklosti, nista ostali povsem ravnodušni. Precej so k temu
pripomogle »zgodbe« ki sva jima jih pripovedovala z babico…moj drugar Milutin,
druga klupa do vrata…ima klinca od četiri i po i uči ga da peca…ponekad ga
sretnem, mahne kroz prozor kola…a u porti za loptom sad jurcaju neka druga
deca…neki novi klinci, neki novi klinci…
|
Kopanje na Adi Ciganliji |
Glavne
znamenitosti so razpredene med parkom Kalemegdan z Beograjsko trdnjavo, ki
obvladuje sotočje rek ter Terazijami, znamenito ulico v centru mesta. Kje bomo
začeli sprehod je odvisno od nas. Če bomo v centru skušali parkirati z
avtodomom, bomo imeli kar precej težav. Zato je morebiti bolje parkirati kje v
predmestju, na varnem, po možnosti varovanem parkirišču ter se v center
zapeljati z avtobusom.
|
Beograjčan z najbolj ostrimi zobmi |
Na Kalemegdanu si lahko ogledamo trdnjavo, otroke
popeljemo v zanimiv živalski vrt ali pod kipom Meštrovičevega Pobednika samo
občudujemo razgled na sotočje, Ušče pod nami in Novi Beograd ter Zemun v
daljavi. Lahko pa pokukamo v vojaški muzej, kjer menda hranijo ostanke leta
1999 sestreljenega nevidnega bombnika. Žal tega eksponata verjetno ne bomo
videli. Je pač neviden.
|
Kalemegdan |
Kam
bomo krenili dalje je odvisno od nas. Lahko se odločimo, da bomo spili kavo ali
pivo na znameniti sprehajalni ulici Kneza Mihaila. Ali pa bomo samo kupili
sladoled, saj so prodajalci na vsakih nekaj metrov. Če nas sprehod med množico ljudi in kukanje
po trgovinah ne bo utrudilo, lahko pot mimo Trga republike nadaljujemo na
Terazije, mimo hotela Moskva proti Pionirskemu parku. Le kdo izmed malo
starejše generacije se ne spomni skupščine in znamenitih skulptur »Igrali se
konji vrani« pred vhodom.
|
Igrali se konji vrani |
Skoraj simbol nekdanje skupne države. Na drugi strani
parka ležita stari (nekdanja palača dinastije Obrenović) in novi dvor (danes
predsedstvo Republike Srbije). Če smo utrjeni in nam hoje še ni zadosti, jo
lahko mahnemo naprej po ulici Kneza Milana čez Trg Slavija in po Bulevarju JNA
do Karađorđevega parka in cerkve sv. Save. Prvi načrti za to cerkev izvirajo iz
19. stoletja. Gradnja se je začela v tridesetih letih prejšnjega stoletja, bila
prekinjena zaradi druge svetovne vojne in se nadaljevala šele 1985 leta. Do
končne podobe bo potrebno še kar nekaj dela. Na drugi strani Bulevarja Franše
d'Eperea sta stadiona dveh največjih in rivalskih Beograjskih nogometnih klubov
– Crvene zvezde in Partizana.
|
Titu za rojstni dan |
V bližini slednjega, kjer so bile pred sedaj že
davnimi leti predaje slovite štafete mladosti, leži hrib Dedinje, na njegovih
pobočjih pa Hiša cvetja z grobom Josipa Broza Tita. Ob Hiši cvetja je tudi
muzej z darili, ki jih je Tito dobival ob potovanjih v tuje dežele in obiskih
tujih državnikov. Čeprav je ogled zanimiv, se je tistim, ki smo bili v muzeju
pred razpadom Jugoslavije, postavljalo vprašanje, kam so izginili najlepši
eksponati. Morebiti v depo, kakšen drugi muzej ali pa jih je, kot srbi radi
rečejo »uzela magla«.
|
Štafeta mladosti |
Lahko
pa naš kompas že na Kalemegdanu obrnemo v drugo smer. Korak lahko zastavimo
bližje Savi in se napotimo po ulici Kneza S. Markovića. Smer nam jasno kaže
zvonik stolnice. Nasproti nje, v smeri reke Save, je stavba srbske patriarhije.
Preko križišča pogled pritegne konak knjeginje Ljubice, čudovita zgradba v
orientalskem slogu, točneje v srbsko-balkanskem stilu, a hkratnim pridihom
klasicizma kot vidnega vpliva zahoda. Zgrajena je bila po odredbi kneza Miloša
Obrenovića za stanovanje njegove družine, knjeginje Ljubice in dveh sinov – Milana
in Mihaila. Če pa od stolnice pogledamo v smeri Zelenega venca, ne bomo mogli
zgrešiti znamenite kafane »?«, najstarejše kavarne v Beogradu.
|
Beograjčani |
Pa
to ni še niti slučajno vse kar Beograd popotniku ponuja. Če nič drugega, se
mora sprehoditi do Ade Ciganlije, kjer se poleti lahko tudi osveži v topli vodi
Savskega jezera. Ali pa se odpeljati do približno 20 kilometrov oddaljene Avale
s spomenikom neznanemu junaku. Televizijski in hkrati razgledni stolp je bil
žal med bombardiranji leta 1999 poškodovan, sedaj ga obnavljajo.
|
Na bregu Save odmevajo vriski poroke in zvoki trubačev |
Čeprav
ima verjetno vsaka prestolnica bolj ali manj zanimivo nočno življenje, pa je v
Beogradu to še posebej zanimivo. Mešata se namreč vpliv zahoda in tradicionalni
balkanski melos ter skupaj ustvarjata edinstveno mešanico, ki jo je enostavno
potrebno doživeti. Najbolj znana je seveda Skadarlija (Skadarska ulica),
boemska ulica v samem centru mesta, kjer bomo zvečer lahko posedeli dolgo v
noč, kramljali s prijatelji ter pojedli kaj tipično srbskega.
|
Pjevači |
Lahko pa se
odpravimo na eno izmed ladij – restavracij na Ušču ali ob bregu Save. Ali pa se
v eni izmed restavracij na bregu Donave v Zemunu oblizujemo ob kakšnem krapu,
somu ali drugi donavski ribi. Ne glede na to ali nam bo ob tem v uho prihajala
melodija zvezde turbofolka, zlatne trube iz Guče ali kakšna starogradska viža,
pete nas bodo zasrbele…
|
Možganska rekreacija |
In naj se sliši še tako
obrabljeno, vrnili se bomo. Prej ali slej, saj te odprtost mesta in ljudi
enostavno začara. Še posebej pa nas, napolnjene z vsakodnevnim stresom,
prevzame tisti balkanski »polako«…Enostavno premalokrat nam pride na misel, da
ti s hitrostjo življenja, le to samo še hitreje polzi skozi prste…a ja, ja se
kockam, s prevarantom životom…iz rukava on svakoga dana izvuče nekog keca…i
stariji mi kažu, sad si u pravom dobu…a u ulici Jovana Cvijiča, rastu druga
deca…neki novi klinci, neki novi klinci…
ODHOD V SRBIJO – 25.5.2007 – Z
avtodomom sem se že zjutraj zapeljal do Ježice. Ob dveh so prišle tja tudi
punce z babico in teto Minco. Mami in Minca sta šli namreč naprej nakupovat. Mi
pa smo kar hitro odrinili prodi Dolenjski.
|
Zbirališče pred Hrvaško mejo |
Na bencinsko črpalko pred mejo s
Hrvaško smo prispeli malo pred četrto. Pozdravili smo se z ostalimi
avtodomarji, ki so imeli isti cilj, potem pa kmalu odpeljali do meje. Pot čez
Hrvaško se je vlekla. Naredili smo en kratek postanek, sicer pa v koloni vozili
proti Srbiji. Čez mejo smo prišli brez težav in takoj na prvi bencinski črpalki
naredili skoraj prometni šok.
|
Počitek na črpalki v Srbiji |
Zamenjali smo nekaj evrov, potem pa že hiteli
naprej proti Beogradu. Tam nas je že pričakoval Gliša, ki nas je pospremil do
parkirišča. Punci sta zaspali, midva z babico pa sva šla pozdravit še ostale
ter poskusit pečenega kozlička. Pogledat nas je prišla tudi policija, saj je
bilo to že dogovorjeno, ravno tako tudi lastnik prostora – Nedžo.
|
Mmmmmm, kozliček! |
Z Glišo, Ivanom
(mb207d) in Markom, ki je bil organizator smo se zapeljali tudi pogledat
gostilno, kjer naj bi jedli naslednji večer. Po povratku smo še malo klepetali,
ko je ura že precej pogledala čez polnoč, pa smo odšli spat.
BEOGRAD - 26.5.2007 – Zjutraj so nam pripeljali
zajtrk in sicer razne vrste bureka ter jogurt. Poskusili smo sirovega,
krompirjevega ter mesnega.
|
Zajtrk |
Po zajtrku sta nas že čakala avtobusa, samo še na
vodički smo počakali. Peljali smo se skozi Novi Beograd, videli Mercator,
areno, bedo romskega naselja. Mimo Ade Ciganlije smo pot nadaljevali do Belega
dvora in vile, kjer živi Jovanka. Videli smo tudi vilo, kjer živi znana pevka
Ceca ter stadion Crvene zvezde.
|
Reciklažni center? Ne, romsko naselje... |
Le malo naprej od stadiona drugega velikega
beograjskega nogometnega kluba so Dedinje. Tam smo naredili prvi postanek.
Slikali smo se pred Titovim kipom, si ogledali številne štafete mladosti in
postali ob njegovem grobu. Sprehodili smo se skozi muzej z nekaterimi darili,
ki jih je Tito med svojim predsedovanjem Jugoslavije dobil. Pritegnilo nas je
dvoje avtomobilov, s katerimi se je nekoč prevažal.
|
Grob Josipa Broza Tita |
Ker smo imeli še dovolj
časa, smo šli še enkrat do hiše cvetja. Avtobus nas je odpeljal naprej do
cerkve Sv. Save. Cerkev je ogromna in jo šele počasi dokončujejo. Kljub temu,
da počasi dobiva notranjo marmorno oblogo, nas je navdušila. Avtobusa sta pot
nadaljevala skozi center mesta, mimo stavb, ki so bile poškodovane ob
bombardiranju ameriških letal pred nekaj leti.
|
Cerkev sv. Save |
Videli smo nekdanjo Skupščino SFRJ
ter se zapeljali po Terazijah. Ob Kalemegdanu smo parkirali in se sprehodili po
Beograjski trdnjavi. Sava in Donava ter njuno sotočje so bili pod nami, odpiral
se je lep pogled na Novi Beograd. Hitro
smo kupili sladoled, potem pa že hiteli za ostalimi do kipa »Pobednika«, ki
kraljuje visoko nad Savo.
|
Sprehod po beograjski trdnjavi |
Sprehod smo nadaljevali do ulice Kneza Mihaila. Med
sprehodom po za promet zaprti ulici, smo si vročino sončnega dneva hladili z
več sladoledi zapovrstjo. Ko smo se vrnili do parka, avtobusa nismo dolgo
čakali. Odpeljal nas je proti Ušču. Vmes smo videli stolnico, najstarejšo
kavarno »?« ter Konak knjeginje Ljubice.
|
Ulica Kneza Mihaila |
Na Ušču nas je čakalo nekaj malega
pešačenja do ladjice, ki nas je popeljala pod Kalemegdanom do sotočja glavnega
toka Donave in Save. Nazaj smo se odpeljali po Savi do prvega mostu, nato pa
pluli mimo izhodišča do Zemuna ter nazaj. Vmes smo cmokali ob čevapčičih ter
slivah, figah in marelicah, okoli katerih je bil navit pečen zašinek.
|
Center Beograda nad Savo |
Po
pristanku nas je avtobus odpeljal do gostilne Tošev bunar, kjer smo se spet
najedli tipičnih srbskih jedi. Tudi pijače je bilo, kar si jo hotel, imeli smo
glasbo v živo. Punci sta tukaj končno stkali prijateljstvo z drugimi otroci
približno iste starosti. Malo čez deset nas je večino avtobus odpeljal nazaj do
avtodomov.
|
Pri Tošinem bunaru |
Ti so nas ob prisotnosti varnostnika nedotaknjeni pričakali.
Utrujeni od napornega dne, smo kmalu zaspali.
CENTER IN ŽIVALSKI VRT – 27.5.2007 – Po
zajtrku so ostali avtodomarji počasi pričeli odhajati. Raztepli so se skoraj na
vse strani neba. Ko je odšel še Marko, smo ostali sami z Ivanom in Glišo.
Premaknili smo avtodoma v njegov »kamp«. Pričakal nas je Vučko – njegov kuža,
ki je potem vse dni do odhoda lepo pazil na naše avtodome in tudi nas.
|
Stari dvor |
Z Glišo
smo spet odšli do Toševega bunarja na eno pivo in Coca colo. Gliša bi sicer
najraje naročil še čevapčiče, vendar smo ga prepričali, da je pred nami še dolg
dan in da se moramo odpeljati v center mesta. Sedli smo na avtobus, ki nas je
pripeljal do Zelenog venca. Od tam smo odšli najprej mimo hotela Moskva na
Terazije in proti skupščini.
|
Nekdaj skupščina SFRJ, danes Republike Srbije |
Zaokrožili smo mimo Starega in Novega dvora skozi Pionirski park do Skupščine
Republike Srbije. Mimo nas je pridrvela zabavna poroka. Mimo fontane in
spomenika Nikole Pašiču smo šli do Trga Republike, kjer stoji spomenik Mihailu
Obrenoviču. Sedaj do Kalemegdana ni bilo več daleč.
|
Spomenik Mihaila Obrenoviča |
Ob parku smo se spustili do
vhoda v živalski vrt. To je bila seveda glavna atrakcija dneva. Videli smo
številne živali, kar nekaj sta jih punci lahko tudi pobožali. Pričakal nas je
slon, pobožali smo kamelo, videli veliko volkov, medvede, zebre in žirafe. Iz
živalskega vrta smo pot nadaljevali do Beograjske trdnjave.
|
Najbolj zanimivo se je živali dotakniti |
Spustili smo se
skozi izhod na travnik pod trdnjavo, kjer so potekali srednjeveški dnevi.
Opazovali smo včasih kar hude in krvave boje vitezov, njihovo pretepanje ter
spretnosti, ki so jih pri tem kazali. Ko smo se vzpenjali nazaj na gornji
Kalemegdan smo v cerkvi sv. Petke dobili venček iz trave, ki naj bi ščitil naš
dom. Danes je bilo v vseh cerkvah, kjer smo bili, po tleh polno trave. Vsak si
je iz nje lahko spletel venček.
|
Srbski vitezi |
V cerkvi Ružici je ravno potekala poroka, zato
vanjo nismo preveč silili. Sprehod smo nadaljevali po trdnjavi. Ker nismo našli
nobene klopce, ki bi bila v senci in seveda prosta, smo se posedli na udobne
kamnite klade. Ob robu Kalemegdana smo srečali Ivana in Bojano. V Ulici kneza
Mihaila smo se spet ustavili na sladoledu, potem pa mimo francoske ambasade
odšli do stolne cerkve.
|
Konak kneginje Ljubice |
Mene noter niso spustili, saj sem imel kratke hlače,
babica je ostala noter malo dlje, punci pa le na kratko. Tudi tu je bila trava
po tleh. Šli smo še do konaka knjeginje Ljubice, katerega si je dalo ogledati
le od zunaj. Spustili smo se proti Savi in zavili do Zelenog venca. Vreme se je
malo kisalo, padlo je celo nekaj kapelj, vendar hujšega ni bilo.
|
Kafana "?" |
Počakali smo
na Ivana in Bojano, potem pa sem stekel puncama kupit Happy meal v Mcdonaldsa.
Odpeljali smo se nazaj do Gliše. Posedeli smo na klopi, delali načrte za
naslednji dan, potem pa odšli spat.
ADA CIGANLIJA – 28.5.2007 – Odločili
smo se ostati v Beogradu in izkoristiti lep dan, ki se nam je smejal zjutraj.
Po zajtrku smo počakali Glišo, potem pa odšli na avtobus. Pri Zelenem vencu smo
presedli in se odpeljali do Ade Ciganlije.
|
Ada Ciganlija |
Mimo forme vive smo šli ob obali
jezera. S puncama sem šel najprej do tobogana, ki pa je bil zaprt. Zato smo sedli
na stole pri eni izmed kavarn. Mi smo pili pivo, punci sta dobili sladoled.
Potem pa v vodo. Bila je prav topla in uživali smo v plavanju. S puncama sem
plaval do boje, ki označuje polovico veslaške proge.
|
Sladoled |
Takoj je do nas priveslal
reševalec iz vode in nam ponudil, da gremo v čoln. Opozoril nas je na nevarnost
plavanja daleč od obale z malimi otroci. Ni vedel, da sta punci prava delfina.
Ležali smo na soncu, se kopali in uživali v sončnem dnevu. Dopoldan ljudi ni
bilo veliko, popoldan pa se je naredila kar gneča.
|
Voda je prav topla |
S puncama smo šli še enkrat
v vodo, potem pa počakali Glišo. Z njim in njegovo Almo, smo se odpeljali do
Zemuna. V gostilni nad Donavo smo
naročili ribe. Som, krap ter šaran so bili res dobri, ravno tako ribja čorba
ter šobska solata. Vreme se je skisalo, pričelo je pihati, razvilo se je pravo
neurje. Ko smo pojedli, smo se odpeljali do že prav dobro znanega Toševega
vodnjaka.
|
Gostilnica v Zemunu |
Tam smo klepetali ter »krckali« čevapčiče. Punci sta bili utrujeni,
tako da sta že kar težko dočakali, da smo se odpeljali nazaj do avtodomov, kjer
nas je čakal seveda tudi Vučko.
SLOVO IN ODHOD DOMOV – 29.5.2007 – Po
zajtrku sem odhitel v mesto do Zelenega venca in mimo Beogradžanke do zunanjega
ministrstva. Hotel sem namreč slikati na pol porušene stavbe na nasprotni strani.
Hitro sem naredil serijo fotografij.
|
I'm loving it? |
Komaj sem se dobro vrnil, že smo se
poslovili od Gliše in odpeljali. Le nekaj deset metrov od njegovega »kampa« smo
zavili na avtocesto, katere smo se držali vse do Slovenije. Pod Slavonskim
brodom nas je ujelo neurje, vendar smo ga srečno prevozili. Ko smo bili iz
najhujšega dežja in tudi pihalo ni več, smo se ustavili za kratko kosilo.
|
Živa in Vučko |
Odbrzeli smo do Zagreba in naprej v Slovenijo, kjer smo se na počivališču Grič
poslovili. Sedaj do doma res ni bilo več tako zelo daleč.